Edvard Kardelj
Politični pluralizem (večstrankarski sistem) meščanskega parlamentarizma vzpostavlja sistem splošnega političnega zastopništva, v katerem je človek »politizirana« osebnost, abstrakten politični državljan, ne pa nosilec raznovrstnih konkretnih interesov. Takšen »politiziran« državljan je s političnim sistemom prisiljen, da svoje avtentične (pristne, prave) človeške, razredne in druge interese podreja vsesplošni politizaciji, prek nje pa tudi samo odločanje o svojih konkretnih interesih prenaša na tretje faktorje (politične stranke, državno oblast), na katere lahko v najboljšem primeru samo zelo omejeno vpliva. Buržoazni politični pluralizem tako državljana odtujuje ali vsaj radikalno omejuje pri možnosti, da bi neposredno vplival na urejanje problemov na področju svojih konkretnih razrednih in življenjskih interesov.
Podobno je tudi enopartijski politični sistem etatističnega socializma ločil človeka od neposrednega upravljanja družbe. Tudi on ga je omejil na vlogo političnega državljana, ki ob volitvah prenaša generalno pooblastilo za upravljanje družbe in svojih lastnih interesov na politične in državne izvršne organe.
V nasprotju z obema prej omenjenima političnima sistemoma izhaja naš politični sistem, temelječ na družbeni lastnini in na samoupravljanju, iz konkretnih interesov ljudi kot občanov in samoupravljavcev, povezanih med seboj v različne samoupravne organizacije in skupnosti, pa tudi družbenopolitične in druge družbene organizacije in društva. Za varstvo splošnega »političnega« interesa naše družbe po ohranitvi in nadaljnjem razvoju pridobitev socialistične revolucije ostajajo sicer, kot je bilo že omenjeno, v tem sistemu še določeni elementi enopartijskega sistema, ki pa že dolgo ne predstavlja več njegove temeljne značilnosti. Zato bi naš politični sistem samoupravne demokracije lahko označili tudi kot demokratični pluralizem samoupravnih interesov.
Naša družba - celota različnih interesov
Naša družba ni niti monolitna niti amorfna (brezoblična), temveč je celota družbenozgodovinsko pogojenih diferenciranih interesov. Pri tem ne gre za interese ostankov kontrarevolucije ali dogmatskih zagovornikov tehnobirokratskega monopola, zasnovanega na državni lastnini, ampak za raznovrstnost interesov, ki se naravno kažejo v socialistični družbi prehodnega obdobja. Med temi interesi lahko pride tudi do medsebojnega nasprotovanja, toda to so konflikti v okviru socialističnih družbenih odnosov. Ne razrešujejo se v političnem boju za oblast, ampak v sistemu samoupravne demokracije, kjer so vsi interesi lahko neposredno izrazijo (izražajo jih njihovi nosilci sami) in neposredno prek političnih strank. Sistem pluralizma samoupravnih interesov se torej s tega gledišča od enopartijskega etatističnega sistema, ki izhaja iz domneve brezkonfliktnosti socialistične družbe in enotnosti njenih interesov (ki jih zato lahko vse izraža edina partija), loči po tem, da priznava obstoj različnih interesov tudi v socialistični družbi in tudi možnost konfliktov med njimi, ki niso zgolj ostanek starih razrednih konfliktov, od večpartijskega buržoaznega sistema, pa po tem, da z razreševanje teh konfliktov samoupravnih interesov ne potrebuje političnih strank in s tem delitve ljudi na podlagi njihovih splošnih političnih opredelitev, s čimer se v družbi pravzaprav ustvarjajo dodatni konflikti, ki bi v samoupravni družbi razreševanje onih prvih gotovo prej otežkočali kakor olajševali.
Tudi delavski razred sam je slojevit, zato se tudi njegovi interesi ne morejo zreducirati na eno samo politično formulo. Obstaja seveda njegov skupen dolgoročni interes, da delo upravlja družbo, ne pa, da privatnolastninske ali državnolastninske sile upravljajo delo. Toda delitev po delu povzroča tudi konflikte, ki bi pomenili razredno diferenciacijo znotraj delavskega razreda, ampak gre v bistvu za premoženjske in socialne razlike, ki nastajajo na podlagi sistema delitve po delu. Takšen sistem sicer ustvarja socialne razlike, toda ne takšnih, ki bi delavski razred razdvajale, ampak ga, nasprotno, čedalje širše združujejo na podlagi medsebojne ekonomske odvisnosti vseh njegovih delov, v kateri te razlike spodbujajo k skupnemu uspehu pri delu, pri tem pa se tudi same razlike postopno zmanjšujejo.
Obstajajo pa tudi konflikti, ki imajo obeležje razrednega spopada ali bi ga lahko dobili. To so konflikti med delavskim razredom in njegovo lastno birokracijo, kadar si ta prilasti monopol nad razpolaganjem z družbenim kapitalom. Ta konflikt sicer sam po sebi ne ustvarja iz birokracije »novega razreda«, vendar vnaša v proizvodne odnose elemente mezdnega oz. razrednega odnosa. To je pravzaprav najresnejše protislovje sodobne socialistične družbe, iz katerega izvira tudi globok ideološki in politični konflikt, ki je značilen za sodobni socializem, se pravi konflikt med stalinističnim dogmatizmom ter demokratično in ustvarjalno marksistično mislijo.
Razredna narava naše demokracije
Socializma si ni mogoče predstavljati brez demokracije. Toda socialistični družbi je potrebna demokracija v socializmu, ne pa demokracija kot orožje boja proti socializmu. Zato je treba vztrajati pri razredni naravi naše demokracije, kar pomeni, da mora biti v samem sistemu te demokracije zagotovljena nesporna vodilna vloga interesov delavskega razreda, trdo povezanega z vsemi drugimi delovnimi ljudmi. Sistema demokratičnega pluralizma samoupravnih interesov torej ne smemo razumeti tako, da so v njem pač vsi interesi enakovredni in da je lahko v tem soočanju in usklajevanju interesov rezultat povsem poljuben - tudi na škodo dolgoročnih interesov delavskega razreda kot celote. To preprečuje ne samo načelno deklarirana vodilna vloga interesov delavskega razreda, ampak tudi posamezni »obrambni mehanizmi« znotraj samega sistema, npr. struktura skupščin, kjer prevladujejo delegati delavcev, in navsezadnje tudi specifična vloga Zveze komunistov v tem sistemu.
Usklajevanje interesov
To seveda ne pomeni, da so vsi drugi interesi nepomembni in da se praktično ne bodo mogli uveljaviti. V sistemu mora biti zagotovljeno tudi ustrezno upoštevanje vseh drugih samoupravnih (ne seveda protisamoupravnih in protisocialističnih) interesov in sicer predvsem na ta način, da temeljno načelo za sprejemanje odločitev v našem samoupravnem sistemu ni tako imenovana majorizacija (številčno preglasovanje zastopnikov tistih interesov, ki so v manjšini), ampak medsebojno usklajevanje interesov vseh prizadetih (prek delegatov v samoupravnih organih oz. v skupščinah ali pa po poti neposrednega samoupravnega sporazumevanja). Zaradi medsebojne nasprotnosti (konfliktnosti) nekaterih interesov se to temeljno načelo seveda ne bo moglo vedno do kraja uveljaviti in bo marsikdaj potrebno odločitev vendarle sprejeti z večino glasov. Toda pomembno je že to, da interesov manjšine ni mogoče kar preprosto spregledati, kot se to pogosto dogaja v buržoaznem pluralističnem sistemu, ker so vsi samoupravni subjekti že po ustavi zavezani k usklajevanju svojih morebitnih različnih interesov. Vedno morajo torej vsaj poskusiti najti »skupen jezik« in ne sme večina (ali močnejši partner pri sporazumevanju) kar preprosto vsiliti svoje volje manjšini ali šibkejšim partnerjem oz. jih brez dogovora postaviti pred izvršeno dejstvo.
Taka kršitev prej omenjenega temeljnega načela bi bila lahko zadosten razlog za intervencijo družbenega pravobranilca samoupravljanja in za sodno oz. ustavosodno razveljavitev tako sprejetih sklepov oz. odločitev. Še zlasti bo do take družbene intervencije prišlo takrat, kadar bi bile s preglasovanjem (ali tudi na kakršenkoli drug način) direktno kršene pravice posameznih samoupravnih subjektov, ki so jim priznane z ustavo, zakoni in s samoupravnimi splošnimi akti (prav zato, da bi bilo možno preprečiti njihovo kršenje ali neupoštevanje tako s strani državnih organov kakor tudi s strani drugih samoupravnih subjektov). Najpomembnejši interesi posameznih samoupravnih subjektov, zlasti tistih, za katere je možno že vnaprej predvidevati, da bi se utegnili pogosteje znajti pri sprejemanju odločitev v manjšini (npr. interesi posamezne temeljne organizacije pri odločanju v delovni organizaciji ali v SOZD, interesi kmetov-kooperantov organizaciji združenega dela, interesi delavcev na področju družbenih dejavnosti nasproti interesom vseh drugih delavcev itd.), so torej zavarovani tako, da so s samoupravnimi splošnimi akti, z zakoni ali celo z ustavo določeni kot pravice teh subjektov.
Politični pluralizem v samoupravni družbi
Končno še nekaj o razmerju med pluralizmom samoupravnih interesov in političnim pluralizmom v samoupravni družbi. Čeprav se v naši samoupravni družbi večina družbenih interesov ne politizira (izraža prek političnih strank in države), ampak jih izražajo in zastopajo neposredno njihovi nosilci sami, pa tudi samoupravna družba, ki vendarle še ni v celoti samoupravna, ampak je še vedno tudi razredna, torej politična družba, še vedno zahteva tudi določeno obliko političnega pluralizma.
To se že vse od revolucije naprej (sprva seveda v okviru Narodnoosvobodilne fronte oz. v Sloveniji v okviru Osvobodilne fronte) kaže v specifični družbeni vlogi Socialistične zveze delovnega ljudstva kot oblike organiziranega pluralizma socialistične in demokratične politične misli. SZDL združuje - ne glede na razlike v ideologiji in praktični politiki - vse družbene sile, ki sprejemajo socialistično in samoupravno naravo naše družbe in njen politični sistem samoupravne demokracije. V tem smislu vsebuje Socialistična zveza elemente klasičnega političnega pluralizma, ki so še vedno nujni v strukturi naše družbe, in to predvsem kot sredstvo najširšega vključevanja socialističnih naprednih in demokratičnih družbenih sil v sistem samoupravne demokracije.
Lahko pa bi rekli, da se politični pluralizem v samoupravni družbi kaže pravzaprav predvsem kot ena izmed oblik interesnega pluralizma in interesov, ki se izražajo kot ideologija, kot posploševanje parcialnih (delnih) interesov ali kot določanje splošnih smeri konkretne družbene politike na posameznih področjih družbenega življenja. In prav zato, ker je tak politični pluralizem samo del interesnega pluralizma, naši družbi ni potreben večpartijski sistem, ampak potrebuje specifične družbenopolitične in podobne organizacije (ZK, SZDL, sindikati, ZSM kot tudi razne druge družbene in znanstvene organizacije, ki se bodo v prihodnje verjetno še bolj diferencirale). Te organizacije pri nas vse manj nastajajo kot izraz splošnih političnih diferenciacij. Nastajajo in oblikujejo se za uresničevanje specifičnih skupnih interesov samoupravljavcev oz. izražajo specifične oblike samoupravnih interesov. Ne nastajajo torej zato, da bi se bojevale za politično oblast, ampak zato, da bi zadovoljevale specifične družbene potrebe in interese samoupravnih skupnosti delovnih ljudi in občanov. Ideologija in politika dobivata tako podobno mesto in vlogo v družbi kakor znanost in kultura.