Georgij Plehanov
ANARHIZEM IN SOCIALIZEM
Velika nemška idealistična filozofa, Schelling in Hegel, sta razumela nezadostnost vidika človeške narave. Hegel se je v svojem delu Filozofija zgodovine norčeval iz utopistične buržoazije v iskanju najboljših ustav. Nemški idealizem je razumel zgodovino kot proces podrejen zakonu in iskal motivno moč zgodovinskega gibanja izven narave človeka. To je bil izjemen korak naprej k resnici. Ampak idealisti so videli to motivno moč v absolutni ideji – “Weitgeist” – in kot absolutna ideja je “naš proces mišljenja” za njih samo abstrakcija, v njihovih filozofskih sklepanjih o zgodovini so ponovno uvedli staro ljubezen materialističnih filozofov – človeško naravo – ampak so jo oblekli v halje, vredne poštene in zmerne družbe nemških filozofov. Odženi naravo skozi vrata in ti prileti nazaj skozi okno! Kljub velikim uslugam, ki so jih nemški idealisti dali družbenim vedam, ni bil največji problem te vede, njen bistveni problem, nič bolj rešen v času nemških idealistov kot pa v času francoskih materialistov. Kaj je ta skrivna sila, ki je vzrok zgodovinskega gibanja človeštva? Nobeden ne bi vedel nič o tem. Na tem področju ni bilo nič za napredek, razen nekaterih izoliranih opazovanj, bolj ali manj natančnih, bolj ali manj genialnih – včasih zelo natančnih in genialnih – ampak ves čas razčlenjenih in nedokončanih.
Da se je družbena veda končno odmaknila od tega prepovedanega prehoda, je dolžna Karlu Marxu.
Po Marxu “legalni odnosi, kot oblike države, ne morejo biti razumljeni niti sami po sebi niti po takoimenovanem razvoju človeškega uma, ampak so ukoreninjeni po tistih materialnih pogojih življenja, katerih celokupnost je Hegel, ki je sledil Angležem in Francozom 18. stoletja, povzel pod imenom 'buržujska družba'.” To je enako kot je menil Guizot, ko je rekel, da imajo politične ustave svoje korenine v “pogojih lastnine”. Ampak za Guizota so “pogoji lastnine” ostali skrivnost, ki jih je zaman iskal, da bi jih razložil kot predpostavko človeške narave. Za Marxa ta “pogoj” ni imel nič skrivnostnega v sebi; določen je od pogojev produktivnih sil na razpolagi dane družbe. “Anatomija buržoazne družbe naj se išče v politični ekonomiji.” Ampak Marx je sam formuliral svoj koncept zgodovine.
“V družbeni produkciji svojih življenj, ljudje vstopijo v določene potrebne odnose, odnose, ki so neodvisni od njihove volje, odnosi produkcije, ki se ujemajo z določeno stopnjo razvoja njihovih materialnih produktivnih sil. Celokupnost teh odnosov produkcije sestavlja ekonomska struktura družbe, ki je prava osnova, iz katere izhaja pravna in politična superstruktura, po kateri se ujema določena družbena oblika zavesti. Način proizvodnje materialnega življenja določa družbeni, politični in intelektualni proces življenja. Ni zavest človeštva, ki določa njihovo bivanje, ampak nasprotno, njihovo družbeno bivanje določa njihovo zavest. Na določeni stopnji razvoja pridejo materialne sile proizvodnje v družbi v protislovje z obstoječimi odnosi proizvodnje ali, kar je samo pravni izraz za isto stvar, z odnosi lastnine znotraj katere so se doslej gibali. Tako se materialni razvoj produktivnih sil spremeni v oviro za trenutni način proizvodnje. In tako vstopimo v dobo družbene revolucije.”
Ta popolnoma materialističen koncept zgodovine je eden največjih odkritij našega [19. stol. – op.] stoletja, tako bogatega v znanstvenih odkritjih. Zaradi tega odkritja samega je sociologija končno za večno pobegnila od zlobnega kroga, v katerem se je obračala. Zaradi te pomoči ta veda zdaj poseduje temelje, ki so trdni kot naravna veda. Revolucija, ki jo je izvedel Marx na področju družbenih ved, se lahko primerja z revolucijo po Koperniku v astronomiji. Dejansko se je pred Kopernikom verjelo, da je Zemlja stacionarna, medtem ko Sonce kroži okoli nje. Poljski genij demonstrira, da se dogaja ravno obratno. Tako je bil do časa Marxa vidik družbene vede “človeška narava”. S tem vidikom so hoteli ljudje razložiti gibanje zgodovine človeštva. Temu je vidik nemškega genija diametralno nasprotje. Človek, da bi obdržal njegov obstoj, spreminja svojo naravo. Delovanje človeka na osnovi narave izven sebe predpostavlja določene instrumente, določena sredstva proizvodnje; glede na značaj teh proizvajalnih sredstev ljudje vstopajo v določene odnose znotraj procesa produkcije (ker je ta odnos družben) in glede njihovih odnosov v družbenem procesu produkcije, se razlikujejo njihove navade, občutja, želje, njihove metode mišljenja in dejanja, na kratko, njihova narava se razlikuje. Potemtakem ni človeška narava tista, ki lahko razloži zgodovinsko gibanje, ampak je zgodovinsko gibanje, ki raznovrstno oblikuje človeško naravo.
Ampak, če je temu tako, kakšna je potem vrednost vedno bolj pridnih, bolj ali manj premetenih raziskav “popolne zakonodaje” in najboljše možne družbene organizacije! Nobena, dobesedno nobena! Lahko so samo priča pomanjkljivosti znanstvene izobrazbe tistim, ki tem idejam sledijo. Njihovi dnevi so za vedno končani. S tem starim vidikom človeške narave morajo izginiti Utopije vseh senc in barv. Velika revolucionarna stranka naših dni, internacionalna socialdemokracija, je osnovana ne na “novih osnutkih” človeške narave, niti na kateremkoli abstraktnem načelu, ampak na znanstvenem nazoru gospodarske potrebe. In tukaj leži prava moč te stranke, ki jo naredi nepremagljivo kot je sama gospodarska nujnost.
“Sredstva proizvodnje in menjave, na katerih temeljih se je buržoazija zgradila, so bila proizvedena v fevdalni družbi. Na določeni stopnji v razvoju teh sredstev proizvodnje in menjave, so pogoji, pod katerimi je fevdalna družba proizvajala in menjavala, fevdalna organizacija agrikulture in rokodelske industrije, z eno besedo fevdalni odnosi lastnine, postali nezdružljivi z že obstoječimi produktivnimi silami, ti odnosi so postali velika ovira. Morali so biti uničeni. Na njihovo mesto je stopila svobodna konkurenca, ki je bila pospremljena z družbeno in politično ustavo prilagojeni njej in z ekonomskim in političnim gibanjem buržoaznega razreda. Podobno gibanje se dogaja ravno pred našimi očmi. Moderna buržujska družba, z njenim odnosom proizvodnje, menjave in lastnine, družba, ki je pričarala tako gigantska sredstva proizvodnje in menjave, je kot čarovnik, ki ne more nadzorovati moči peklenskega sveta, katerega je priklical s svojimi uroki. Za mnoga prejšnja desetletja v zgodovini industrije in trgovine je zgodovina upora modernih produktivnih sil proti lastninskim odnosom, ki so pogoj za obstoj buržoazije in njenega vladanja. Dovolj je omeniti trgovinske krize, ki se periodično ponavljajo, vsakič bolj grozovito ... Orožja, s katerimi je buržoazija podrla fevdalizem do tal se zdaj obračajo proti sami buržoaziji.” [Komunistični Manifest]
Buržoazija je uničila fevdalne pogoje lastnine in postavila buržoazne lastninske odnose, proletariat jih bo pa uničil. Med proletariatom in buržoazijo se dogaja boj, neizprosna vojna, vojna brez milosti, ki je neizogibna kot je bil boj med buržoazijo in privilegiranim stanom. Ampak vsaka razredna vojna je politična vojna. Da bi se znebili fevdalne družbe, si je buržoazija morala pridobiti politično moč. Da bi se znebil kapitalistične družbe, mora proletariat narediti isto. Njegova politična naloga je torej izoblikovana na podlagi samih dogodkov in ne na podlagi abstraktnih pomislekov.
Izjemno je dejstvo, da je s Karl Marxom socializem prišel na točko o razredni vojni. Utopični socialisti niso imeli pojma – niti nenatančnega – o tem. In v tem so zaostali do njihovih sodobnih teoretikov buržoazije, ki so dobro razumeli zgodovinsko pomembnost boja tretjega stanu proti plemičem za vsako ceno.
Če je vsaka “nova ideja” človeške narave navidezno dajala določene navedbe do organizacije “prihodnje družbe,” je znanstveni socializem zelo previden do takšnih špekulacij. Zgradba družbe je odvisna od pogojev njenih produktivnih sil. Kakšni bodo ti pogoji, ko bo proletariat na oblasti, tega ne vemo. Zdaj vemo eno stvar – da so produktivne sile že na razpored civiliziranemu človeštvu, da nujno zahteva socializacijo in sistematizirano organizacijo sredstev proizvodnje. To je dovolj, da se ne pustimo zapeljati v našem boju proti “reakcionarni masi”. “Komunisti so torej praktično najbolj napreden in odločen sloj strank delavskega razreda vsake države ... imajo prednost jasnega razumevanja vrste pohoda, pogojev in končnih splošnih rezultatov proletarskega gibanja.” [K. M.] Te besede, ki so bile napisane 1848, so danes nepravilne samo v enem smislu: govorijo o “strankah delavskega razreda,” neodvisne od komunistične stranke; danes ni nobene delavske stranke, ki se bolj ali manj ne drži zastave znanstvenega socializma.
Še enkrat, vidik utopičnih socialistov je bil osnovan, kot zares vseh družbenih ved tistega časa, na človeški naravi ali nekakšnem abstraktnem načelu, ki je bil izpeljan iz te ideje. Vidik družbene vede socializma našega časa se drži gospodarske resničnosti in notranjih zakonov njene evolucije. Lahko je torej izoblikovati idejo vtisa med modernimi socialisti, ki ga dajejo argumenti buržoaznih teoretikov, ki neprestano prepevajo eno in isto pesem o neskladnosti človeške narave in socializma. Izgleda, kot da bi se nekdo bojeval v vojni proti Darwinistom z orožji, narejenimi v znanstveni orožarni Cuvierjevega časa. Najbolj spoštovanja vredno dejstvo pa je, da niso “evolucionisti” kot je Herbert Spencer, v istem pevskem zboru.
In zdaj si poglejmo, kakšna so lahko povezave med modernim socializmom in anarhizmom.