Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Prehajamo k drugemu Morganovemu odkritju, ki je najmanj tako važno kakor rekonstrukcija oblike pradružine iz sorodstvenih sistemov. Dokaz, da so z živalskimi imeni označene rodovne zveze v mejah plemena ameriških Indijancev v bistvu identične z grškimi genea in rimskimi gentes; da je ameriška oblika prvotna, grško-rimska pa poznejša, izvedena; da ima vsa družbena organizacija Grkov in Rimljanov v pradobi z gensom, fratrijo in plemenom svojo verno paralelo v ameriško-indijanski; da je gens ustanova, ki je skupna vsem barbarom pred njihoviin vstopom v civilizacijo in še kasneje (do koder segajo do zdaj naši viri) - ta dokaz je na mah razjasnil najtežja poglavja najstarejše grške in rimske zgodovine in nato hkrati nepričakovano razkril osnovne poteze družbene ureditve v pradobi - pred nastankom države. Naj je videti stvar, brž ko jo poznamo, še tako preprosta, jo je Morgan vendarle odkril šele v zadnjem času; v svojem prejšnjem, l. 1871 objavljenem spisu [20] še ni segel do dna tej skrivnosti, katere odkritje je potem za nekaj časa zaprlo sapo sicer tako samozavestnim angleškim raziskovalcem prazgodovine.
Latinska beseda gensa, ki jo uporablja Morgan na splošno za to rodovno zvezo,izhaja kakor grška "genos" enakega pomena iz skupnega arijskega korena gan (nemško), kjer mora po pravilu biti "k" namesto arijskega "g", "kan", ki pomeni roditi. "Gens", "genos", v sanskrtu "džanas", gotsko (po gornjem pravilu) "kuni", staronordijsko in anglosaško "kyn", angleško "kin", srednjevisokonemško "kunne" pomeni prav tako rod, poreklo. Gens v latinskem, genos v grškem jeziku pa nam služita posebno za tisto rodovno zvezo, ki se ponaša s skupnim poreklom (v tem primeru od skupnega praočeta) in ki jo določene družbene in verske uredbe vežejo v posebno skupnost, katere nastanek in značaj pa je kljub temu ostal do zdaj nejasen vsem našim zgodovinarjem.
Že prej, ko smo govorili o družini punalua, smo videli, kako je sestavljen gens v prvotni obliki. Obstoji iz vseh oseb, ki sestavljajo po zakonu punalua, in po pojmovanju, ki v njem nujno vlada, priznano potomstvo določene posamezne pramatere, ustanoviteljice gensa. Ker je v tej družinski obliki očetovstvo nezanesljivo, velja samo ženska linija. Ker se bratje ne smejo ženiti s svojimi sestrami, ampak samo z ženskami drugega porekla, ostanejo po materinskem pravu s temi tujimi ženami spočeti otroci zunaj gensa. V rodovni zvezi ostanejo torej samo potomci hčera vsake generacije; otroci sinov preidejo v gense svojih mater. Kaj nastane iz te skupine krvnega sorodstva, kadar se nasproti podobnim skupinam v plemenu konstituira kot posebna skupina?
Kot klasično obliko tega prvotnega gensa obravnava Morgan obliko, ki je v veljavi pri Irokezih, posebno pri plemenu Seneka: To pleme ima osem gensov, ki se imenujejo po živalih: 1. Volk, 2. Medved, 3. Želva, 4. Bober, 5. Jelen, 6. Kljunač, 7. Čaplja, 8. Sokol. V vsakem gensu vladajo tile običaji:
1. Gens izvoli svojega sahema (starešino v miru) in poglavarja (vojskovodjo). Sahem je moral biti izvoljen iz gensa samega in njegova služba je bila v gensu dedna, ker jo je bilo treba takoj spet zasesti, če se je izpraznila; vojskovodjo so lahko izvolili tudi zunaj gensa, včasih pa ga sploh ni bilo. Za sahema niso nikoli izvolili sina prejšnjega vojskovodje, ker je pri Irokezih veljalo materinsko pravo in je potemtakem sin spadal v drug gens; pač pa, in sicer pogosto, pa so izvolili njegovega brata ali sestrinega sina. Pri volitvah so glasovali vsi, moški in ženske. Volitve pa je moralo potrditi ostalih sedem gensov in takrat šele je bil izvoljeni slovesno umeščen, in sicer ga je umestil skupni svet vse irokeške zveze. Pomen tega dejstva bomo videli pozneje. Sahemova oblast v gensu je bila očetovska, bila je čisto moralne narave; prisilnih sredstev ni imel. Poleg tega je bil zaradi svoje službe član plemenskega sveta Senekov in zveznega sveta vseh Irokezov. Vojni poglavar je smel zapovedovati samo na bojnih pohodih.
2. Gens poljubno odstavlja sahema in vojnega poglavarja. O tem odločajo moški in ženske spet skupno. Odstavljeni so poslej, kakor drugi navadni vojščaki, privatne osebe. Plemenski svet pa sme tudi sicer odstaviti sahema, celo proti volji gensa.
3. Člani gensa se med seboj ne smejo ženiti. To je osnovno pravilo gensa, vez, ki ga veže; to je negativni izraz zelo pozitivnega krvnega sorodstva, zaradi katerega šele njegovi posamezni pripadniki postanejo gens. Z odkritjem tega preprostega dejstva je Morgan prvič razkril bistvo gensa. Kako slabo so razumeli dotlej gens, dokazujejo dotedanja poročila o divjakih in barbarih, v katerih so brez razumevanja in brez razlikovanja zamenjavali med seboj različne korporacije, iz katerih sestoji gentilna ureditev, kakor pleme, klan, thum itd., in pripovedovali včasih o njih, da je ženitev v mejah take korporacije prepovedana. Tako je nastala nerazrešljiva zmešnjava, v kateri je gospod McLennan lahko nastopil kot Napoleon in napravil red z oblastnim izrekom: Vsa plemena se dele v takšna, ki zakon med lastnimi člani prepovedujejo (eksogamna) in v takšna, ki ga dovoljujejo (endogamna). In ko je na ta način stvar najprej prav temeljito zavozil, se je lahko lotil globokoumnih raziskovanj, kateri njegovih neokusnih razredov je starejši: eksogamija ali endogamija. Z odkritjem, da sloni gens na krvnem sorodstvu in da je med njegovimi člani zaradi tega zakon nemogoč, je ta nesmisel izginil sam od sebe. RazumIjivo je samo po sebi, da se na stopnji, na kateri so Irokezi, prepoved zakona med člani gensa neomajno upošteva.
4. Premoženje umrlih je pripadlo preostalim gentilnim tovarišem, moralo je ostati v gensu. Spričo nepomembnosti predmetov, ki jih je lahko zapustil Irokez, so si razdelili dediščino najbližji gentilni sorodniki; če je umrl mož, njegovi rodni bratje in sestre in materin brat; če je umrla žena, njeni otroci in rodne sestre, ne pa njeni bratje. Prav zaradi tega nista mogla mož in žena dedovati drug po drugem, niti otroci po očetu.
5. Člani gensa so bili dolžni nuditi drug drugemu pomoč, varstvo in zlasti podporo pri maščevanju za škodo, ki so jo prizadejali tujci. Posameznik se je glede svojega varstva zanašal, da ga bo ščitil gens, in lahko se je zanašal; kdor je njemu kaj prizadejal, je prizadel ves gens. Od tod, iz krvnih gentilnih vezi, izhaja obveznost krvnega maščevanja, ki jo Irokezi brezpogojno priznavajo. Če je kdo, ki ni spadal v gens, ubil gentilnega tovariša, je bila vsemu gensu umorjenega naložena dolžnost krvnega maščevanja. Najprej so poskusili s posredovanjem; ubijalčev gens se je posvetoval in je največkrat z izrazi obžalovanja in z znatnimi darovi predlagal gentilnemu svetu umorjenega spravo. Če je bila sprava sprejeta, je bila zadeva urejena. Sicer pa je oškodovani gens imenoval enega ali več maščevalcev, ki so bili dolžni ubijalca zasledovati in ga ubiti. Če se je to zgodilo, potem gens ubitega morilca ni imel pravice, da se pritoži, in zadeva je bila poravnana.
6. Gens ima določena imena ali vrste imen, ki jih sme v vsem plemenu uporabljati samo on, tako da ime posameznika hkrati pove, h kateremu gensu pripada. Z gentilnim imenom so združene seveda tudi gentilne pravice.
7. Gens lahko adoptira tujce in jih tako sprejme v celotno pleme. Tako so vojni ujetniki, ki jih niso pobili, postali po adopciji v kakšen gens plemenski člani Senekov in so dobili s tem vse gentilne in plemenske pravice. Adopcijo so izvršili na predlog posameznih gentilnih tovarišev: mož, ki so sprejeli tujca kot brata ali sestro, in žena, ki so ga sprejele kot otroka; za potrditev je bil potreben slovesen sprejem v gens. Tako so se posamezni, izredno razredčeni gensi na novo okrepili z mnoštvenimi adopcijami iz kakega drugega gensa in z njegovim privoljenjem. Slovesni sprejem v gens se je izvršil pri Irokezih na javni seji plemenskega sveta, zaradi česar je dejansko postal verski obred.
8. Pri indijanskih gensih je posebne verske slovesnosti težko dokazati; toda verski obredi Indijancev so bolj ali manj v zvezi z gensi. Na šestih vsakoletnih verskih praznikih Irokezov so prištevali saheme in vojne poglavarje posameznih gensov zaradi njihove službe k čuvarjem "vere" in so imeli svečeniške funkcije.
9. Gens ima skupno pokopališče. Tega pokopališča pri Irokezih v državi New York, ki žive stisnjeni med belce, zdaj ni več, a je prej bilo. Pri drugih Indijancih še obstaja; tako pri Tuskarorih, ki so sorodni Irokezom: čeprav so kristjani, imajo na cerkvenem pokopališču posebno vrsto za vsak gens, tako da je mati sicer pokopana v isti vrsti kakor otroci, ne pa oče. A tudi pri Irokezih gre za pogrebom ves pokojnikov gens, ki ima na skrbi grob, nagrobne govore itd.
10. Gens ima svoj svet, demokratično skupščino vseh odraslih moških in ženskih gentilov in vsi imajo enako volilno pravico. Ta svet je volil saheme in vojne poglavarje ter jih odstavljal; prav tako tudi druge "čuvarje vere"; odločal je o odkupnini (krvnini) ali o krvnem maščevanju za ubite gentile; adoptiral je v gens tujce. Skratka, bil je v gensu suverena oblast.
To so pravice tipičnega indijanskega gensa.
"Vsi njegovi člani so svobodni ljudje, dolžni varovati svobodo drugega; enaki v osebnih pravicah - niti sahemi niti vojskovodje ne zahtevajo kakršne koli prednosti, skupaj sestavljajo bratstvo, ki ga vežejo krvne vezi. Svoboda, enakost, bratstvo so bila - čeprav nikoli formulirana - temeljna načela gensa, in ta je bil spet enota vsega družbenega sistema, osnova organizirane indijanske družbe. To pojasnjuje neuklonljivi smisel za neodvisnost in osebno dostojanstvo v nastopu, ki ga Indijancem vsi priznavajo." [21]
Ko so odkrili Ameriko, so bili Indijanci vse Severne Amerike organizirani v gense po materinskem pravu. Samo pri nekaterih plemenih, npr. pri Dakotih, so gensi razpadli, pri nekaterih drugih pa, npr. pri Ojibvih in Omahih, so bili organizirani po očetovskem pravu.
Pri zelo mnogih indijanskih plemenih z več kakor petimi ali šestimi gensi najdemo organizacijo posebne skupine, ki združuje po tri, štiri ali več gensov in ki jo v zvestem prevodu indijanskega imena po njeni grški paraleli imenuje Morgan fratrijo (bratstvo). Tako imajo Seneki dve fratriji; prva obsega gense 1-4, druga gense 5-8. Natančnejše raziskovanje pokaže, da so te fratrije povečini prvotni gensi, v katere se je spočetka delilo pleme; kajti zaradi prepovedi medsebojne ženitve v gensu je moralo vsako pleme nujno obsegati najmanj dva gensa, da je moglo samostojno obstajati. Kakor se je pleme množilo, tako se je vsak gens spet cepil v dva ali več gensov, katerih vsak nastopa zdaj kot poseben gens, medtem ko sestavlja prvotni gens, iz katerega so izšli vsi mlajši gensi - fratrijo. Pri Senekih in pri večini drugih Indijancev so gensi ene fratrije bratski gensi, medtem ko so gensi druge fratrije njihovi bratranski gensi - označbe, ki imajo v ameriškem sorodstvenem sistemu, kakor smo videli, zelo realen in izrazit pomen. Sprva se tudi noben Seneka ni smel ženiti v svoji fratriji, vendar je to že zdavnaj iz navade in je omejeno na gens. Po izročilu Senekov sta bila prvotna gensa Medved in Jelen, od njiju so se odcepili drugi. Ko se je bila ta nova ureditev ukoreninila, so jo po potrebi spreminjali; če so izumrli gensi ene fratrije, so včasih, zato da so jih izenačili, premestili vanjo cele gense iz drugih fratrij. Zato najdemo pri različnih plemenih gense z enakim imenom, ki so različno razporejeni po fratrijah.
Pri Irokezih so funkcije fratrije deloma družbene, deloma verske.
(1) Fratrije igrajo v igri z žogo druga proti drugi; vsaka postavi svoje najboljše igralce, drugi gledajo, vsaka fratrija na svojem prostoru, in stavijo drug z drugim na zmago svojih.
(2) V plemenskem svetu sede sahemi in vojskovodje vsake fratrije skupaj, obe skupini druga proti drugi, vsak govornik govori predstavnikom vsake izmed fratrij kot posebni korporaciji.
(3) Če se je izvršil v plemenu uboj in ubijalec in ubiti nista pripadala isti fratriji, je oškodovani gens pogosto apeliral na svoje bratske gense. Ti so imeli fratrijski posvet in so pozvali drugo fratrijo kot celoto, naj tudi ona skliče posvet, da se zadeva poravna. Torej nastopa fratrija tukaj spet kot prvotni gens, in sicer z večjim upanjem na uspeh kakor šibkejši posamezni gens, njen otrok.
(4) Ob smrti odličnih ljudi je morala nasprotna fratrija poskrbeti za pogreb in pogrebne slovesnosti, medtem ko se je fratrija pokojnega udeležila pogreba kot žalujoča. Če je umrl sahem, je nasprotna fratrija obvestila zvezni svet Irokezov, da se je službeno mesto izpraznilo.
(5) Fratrija je sodelovala tudi pri volitvah sahema. Da ga bodo potrdili bratovski gensi, je bilo precej samo po sebi razumljivo, ali utegnili so se upirati gensi druge fratrije. V takem primeru se je sestal svet te fratrije; če je vztrajal v opozociji, je bila izvolitev neveljavna.
(6) Prej so imeli Irokezi posebne verske misterije, ki so jih belci imenovali medicine-lodges. Pri Senekih sta jih praznovali dve verski združenji in po pravilih posvečevali nove člane; vsaki izmed obeh fratrij je pripadalo eno teh združenj.
(7) Če so bili, kar je skoraj gotovo, tisti štirje linages (rodovi), ki so prebivali ob osvojitvi [22] v štirih okrožjih v Tlascali, štiri fratrije, je s tem dokazano, da so veljale fratrije tudi za vojaške enote kakor pri Grkih in podobnih rodovnih zvezah pri Nemcih. Te štiri linages so šle v boj vsaka zase kot posebna četa s svojo uniformo in zastavo in s svojim poveljnikom.
Kakor sestavlja več gensov fratrijo, tako sestavlja v klasični obliki več fratrij pleme; pri zelo oslabljenih plemenih ni srednjega člena, fratrije. Kakšne so torej značilnosti indijanskega plemena v Ameriki?
1. Lastno ozemlje in lastno ime. Vsako pleme je imelo poleg kraja svojega dejanskega bivališča še precejšnje ozemlje za lov in ribolov. Onstran meja tega ozemlja je bil širok nevtralni pas, ki je segal do sosednjega plemena in je bil pri jezikovno sorodnih plemenih manjši, pri jezikovno nesorodnih večji. To je isto kakor mejni gozd Nemcev, pustinja, ki jo napravijo okoli svojega ozemlja Cezarjevi Suevi, isarnholt (dansko jarnved, limes Danicus) med Danci in Nemci, saški gozd in branibor (slovansko = obrambni gozd), po katerem ima svoje ime Brandenburg, med Nemci in Slovani. Na tak način z negotovimi mejami izločeno ozemlje je bilo skupna zemlja plemena, ki so jo za tako priznavala sosednja plemena, lastno pleme pa jo je branilo pred napadi. Negotovost meja je postala praktično neugodna večinoma šele takrat, ko se je prebivalstvo močno pomnožilo. Podoba je, da so plemenska imena nastala večinoma bolj po naključju kakor namenoma in po izbiri; pozneje se je pogosto dogajalo, da so sosednja plemena označevala kako pleme z drugim imenom, kakor pa ga je uporabljalo samo; podobno kakor so Kelti dali Nemcem njihovo prvo zgodovinsko skupnostno ime Germani.
2. Poseben, samo temu plemenu lastni dialekt. In res se pleme in dialekt v bistvu ujemata; z delitvijo so še do nedavna nastajala v Ameriki nova plemena in dialekti in tudi zdaj to nastajanje pač ni docela prenehalo. Kjer se dve oslabljeni plemeni zlijeta v eno, se izjemoma primeri, da govore v istem plemenu dva zelo sorodna dialekta. Poprečno štejejo ameriška plemena manj ko 2000 glav; čerokezov pa je domala 26.000; to so v Združenih državah najbolj številni Indijanci, ki govore isti dialekt.
3. Pravica do slovesnega umeščanja sahemov in vojskovodij, ki so jih izvolili gensi, in
4. Pravica, da jih spet odstavijo, tudi proti volji njihovega gensa. Ker so sahemi in vojskovodje člani plemenskega sveta, sta ti pravici plemena nasproti njim jasni sami po sebi. Kjer so ustvarili zvezo plemen in so bila vsa plemena zastopana v zveznem svetu, sta prešli omenjeni pravici na zvezni svet.
5. Skupno verstvo (mitologija) in verski obredi. "Indijanci so bili na svoj barbarski način religiozno ljudstvo." [23]
Njihove mitologije še niso kritično raziskali; utelešenje svojih verskih predstav - vsakovrstnih duhov - so si predstavljali že po človeški podobi, toda nižja stopnja barbarstva, na kateri so bili, še ne pozna nikakih upodobitev, tako imenovanih malikov. Gre za naraven in elementaren kult, ki se razvije v mnogoboštvo. Različna plemena so imela svoje redne praznike z določenimi obrednimi oblikami, zlasti plesom in igrami; posebno ples je bil bistven sestavni del vseh verskih slovesnosti; vsako pleme je imelo svoje posebne plese.
6. Plemenski svet za skupne zadeve. Sestavljali so ga vsi sahemi in vojskovodje posameznih gensov, ki so bili njihovi pravi zastopniki, ker jih je bilo zmerom mogoče odstaviti. Plemenski svet je zboroval javno. Obdajali so ga drugi člani plemena, ki so imeli pravico posegati v razpravljanje in da se njihovo mnenje upošteva. Svet je odločal. Po pravilu so vsakega navzočega na njegovo zahtevo poslušali; tudi ženske so lahko po govorniku, ki so ga same izbrale, izrazile svoje mnenje. Pri Irokezih je moral biti končni sklep soglasen. To je veljalo tudi za mnoge sklepe v nemških srenjskih skupnostih [Markgemeinde]. Dolžnost plemenskega sveta je bila predvsem urejanje odnosov s tujimi plemeni; sprejemal in pošiljal je odposlanstva, napovedoval je vojno in sklepal mir. Če se je vnela vojna, so se je udeležili večinoma prostovoljci. Veljalo je načelo, da je vsako pleme v vojnem stanju z vsakim drugim plemenom, s katerim ni sklenilo izrecne mirovne pogodbe. Vojne pohode proti takim sovražnikom so organizirali večinoma posamezni odlični bojevniki; priredili so bojni ples, kdor se je pridružil plesu, je s tem izjavil, da se udeleži pohoda. Nemudoma so sestavili kolono in odrinili. Prav tako so branili napadeno plemensko ozemlje povečini prostovoljski oddelki. Odhod in vrnitev takih oddelkov sta bila zmerom povod za javne slovesnosti. Odobritev plemenskega sveta za take pohode ni bila potrebna in je niso niti zahtevali niti dajali. S tem je docela tako kakor s privatnimi vojnimi pohodi nemških spremstev [Gefolgschaften], kakor nam jih popisuje Tacit, le da so pri Nemcih dobila spremstva že stalnejši značaj in sestavljajo čvrsto jedro, ki je organizirano že v mirnem času in okoli katerega se v primeru vojne zberejo drugi prostovoljci. Takšni vojaški oddelki so bili le redkokdaj številni; najbolj pomembne indijanske ekspedicije, tudi na velike daljave, so opravile neznatne bojne sile. Če se je za kakšno večje podjetje združilo več takih spremstev se je vsako izmed njih pokoravalo samo svojemu voditelju; enotnost bojnega načrta je tako ali drugače zagotavljal posvet teh voditeljev. Torej vojskovanje po načinu Alemanov ob gorenjem Renu v četrtem stoletju, kakor nam ga opisuje Ammianus Marcellinus.
7. Pri nekaterih plemenih najdemo vrhovnega poglavarja, katerega pravice pa so zelo skromne. To je eden izmed sahemov in mora v primerih, ki zahtevajo hitre odločitve, začasno ukrepati dotlej, ko se lahko sestane svet, ki dokončno sklepa. To je slaboten in v nadaljnjem razvoju večidel neploden zametek uradnika z izvršilno oblastjo; videli bomo, da se je razvil največkrat, če ne vselej, iz vrhovnega vojskovodje.
Više kakor do združevanja v pleme se velika večina ameriških Indijancev ni povzpela. Združeni v maloštevilna plemena, ločeni drug od drugega s širokimi mejnimi pasovi, oslabljeni zaradi večnih vojn, so imeli z malo ljudmi v posesti velikansko ozemlje. Zveze med sorodnimi plemeni so tu pa tam nastale v nenadni stiski in spet razpadle, ko je stiska minila. V posameznih pokrajinah pa so se prvotno sorodna plemena iz svoje razdrobljenosti spet strnila v trajne zveze in napravila s tem prvi korak k nastajanju narodov. V Združenih državah najdemo najbolj razvito obliko take zveze pri Irokezih. Ko so odšli iz svojih bivališč zahodno od Mississippija, kjer so verjetno sestavljali vejo velike družine Dakotov, so se po dolgem potovanju naselili v današnji državi New York, razdeljeni v pet plemen: v Seneke, Kajuge, Onondage, Oneide in v Mohavke. Preživljali so se z ribami, divjačino in s primitivnim vrtnarstvom; prebivali so po vaseh, ki so bile povečini ograjene s koljem. Nikoli jih ni bilo nad 20.000 glav. V vseh petih plemenih so imeli enako število gensov, govorili so sorodna narečja istega jezika in zasedli sklenjeno ozemlje, ki je bilo razdeljeno med pet plemen. Ker je bilo to ozemlje na novo osvojeno, je bila zveza teh plemen proti onim, ki so bila pregnana, nekaj čisto naravnega in se je razvila najpozneje v začetku 15. stoletja v pravo večno "zvezo", v zvezo, ki je, zavedajoč se svojih novih sil, dobila na mah napadalen značaj in je na višku svoje moči osvojila okoli leta 1675 velika ozemlja v okolici in prebivalce deloma pregnala, ali pa jim naložila tribut. Irokeška zveza predstavlja najbolj napredno družbeno organizacijo, do katere so se povzpeli Indijanci, če niso prekoračili nižje stopnje barbarstva (torej z izjemo Mehikancev, Novomehikancev in Peruancev).
Osnovne določbe zveze so bile naslednje:
1. Večna zveza petih po krvi sorodnih plemen na osnovi popolne enakosti in samostojnosti glede vseh notranjih plemenskih zadev. To krvno sorodstvo je bilo pravi temelj zveze. Od petih plemen so se tri plemena imenovala očetna in njihovi člani so bili med seboj bratje; drugi dve plemeni sta se imenovali sinovski in sta bili med seboj prav tako bratski. Trije gensi - najstarejši - so imeli žive člane še v vseh petih plemenih, drugi trije v treh plemenih, člani vsakega teh gensov pa so bili vsi skupaj bratje v vseh petih plemenih. Skupni, samo po narečjih razlikujoči se jezik je bil izraz in dokaz skupnega izvora.
2. Organ zveze je bil zvezni svet 50 sahemov, ki so vsi imeli enak položaj in ugled; ta svet je dokončno odločal o vseh zadevah zveze.
3. Teh 50 sahemov so razdelili ob ustanovitvi zveze na plemena in gense kot nosilce novih funkcij, ki so bile ustanovljene izrecno zaradi ciljev zveze. Kadar koli je bilo mesto izpraznjeno, so jih ustrezajoči gensi na novo izvolili in so jih mogli zmerom odpoklicati; pravico umeščati jih v službo pa je imel zvezni svet.
4. Ti zvezni sahemi so bili hkrati sahemi svojih plemen in so imeli sedež in glas v plemenskem svetu.
5. Sklepi zveznega sveta so morali biti soglasni.
6. Glasovali so po plemenih, tako da je moralo pritrditi vsako pleme in v vsakem plemenu vsi člani sveta, preden je bil sklep veljaven.
7. Vsak izmed petih plemenskih svetov je mogel sklicati zvezni svet, ta se pa sam ni mogel sklicati.
8. Seje so bile pred zbranim ljudstvom; vsak Irokez je lahko govoril; odločal pa je svet sam.
9. Zveza ni imela nikakega osebnega vrha, nikakega šefa izvršilne oblasti.
10. Imela pa je dva vrhovna vojskovodja z enakimi pooblastili in enako oblastjo (oba "kralja" pri Špartancih, oba konzula v Rimu).
Tako je bila vsa javna ureditev, v kateri so živeli Irokezi nad štiristo let in v kateri žive še zdaj. Opisal sem jo obširneje po Morganu zato, ker imamo pri tem priložnost proučevati organizacijo družbe, ki še ne pozna držane. Država predpostavlja posebno javno oblast, ki je ločena od celote vsakokrat udeleženih, in Maurer, ki je s pravilnim instinktom spoznal, da je nemška vaška srenja [marka] posebna, čisto družbena institucija, ki se bistveno razlikuje od države, čeprav je služila le-tej pozneje v veliki meri za osnovo - Maurer raziskuje v vseh svojih spisih, kako je javna oblast postopno nastajala iz prvotnih ureditev marke in poleg njih iz vasi, dvorov in mest ter obenem z njimi. Pri severnoameriških Indijancih vidimo, kako se sprva enotno pleme polagoma razširi po velikanskem kontinentu, kako zaradi cepitve nastajajo iz plemen ljudstva, cele skupine plemen, kako se spreminjajo jeziki, dokler si ne postanejo med seboj ne samo nerazumljivi, ampak izgine tudi sleherna sled prvotne enotnosti; kako se vrh tega v plemenih posamezni gensi delijo v več novih, kako se stari materini gensi ohranijo kot fratrije in kako ostanejo imena teh najstarejših gensov vendarle ista tudi pri plemenih, ki so zelo oddaljena in že zdavnaj ločena drugo od drugega. Volk in Medved sta gentilni imeni še velike večine indijanskih plemen. In v splošnem imajo vsa plemena zgoraj opisano ureditev - le da se mnoga izmed njih niso povzpela do zveze sorodnih plemen.
Vidimo pa tudi, kako zelo se - ko gens že obstoji kot družbena enota - vsa ureditev gensov, fratrij in plemena s skoraj neizogibno nujnostjo, ker je pač naravna, razvija iz te enote. Vse tri so skupine različnih stopenj krvnega sorodstva, vsaka zase je sklenjena in ureja svoje lastne zadeve, a vsaka tudi dopolnjuje drugo skupino. In krog zadev, ki jim pripadajo, obsega vse javne zadeve barbarov na nižji stopnji. Kjer torej pri kakem ljudstvu najdemo gens kot družbeno enoto, smemo iskati tudi podobno organizacijo plemena, kot je opisana tukaj; kjer pa imamo zadosti virov, pri Grkih in Rimljanih na primer, je ne bomo samo našli, ampak se bomo tudi prepričali, da nam tam, kjer nas puste viri na cedilu, primerjanje z ameriško družbeno ureditvijo pomaga iz najtežjih dvomov in ugank.
In ta gentilna ureditev je v vsej svoji otroški preprostosti nekaj čudovitega! Brez vojakov, žandarjev in policajev, brez plemstva, kraljev, namestnikov, prefektov ali sodnikov, brez ječ, brez procesov gre vse svojo urejeno pot. Vsak spor in prepir razsoja skupnost tistih, ki se jih tiče: gens ali pleme ali posamezni gensi med seboj - in le kot skrajno sredstvo, ki se redkokdaj uporablja, preti krvno maščevanje, naša smrtna kazen je samo njegova civilizirana oblika, ki jo obremenjujejo vse prednosti in slabosti civilizacije. Čeprav imajo mnogo več skupnih zadev kakor mi danes - gospodinjstvo ima skupno cela vrsta družin in je komunistično, zemlja je last plemena, samo vrtički so začasno dodeljeni posameznim gospodinjstvom - vendar prav nič ne potrebujejo našega obsežnega in zapletenega upravnega aparata. Odločajo prizadeti, in v večini primerov stoletni običaj že sam vse uredi. Revežev in siromakov ne more biti - komunistično gospodinjstvo in gens poznata svoje obveznosti do starih, bolnih in v vojni pohabljenih. Vsi so enaki in svobodni - tudi ženske. Za sužnje še ni mesta, prav tako tudi po pravilu še ni podjarmljenih tujih plemen. Ko so Irokezi okoli leta 1651 premagali Erije in "nevtralni narod", [24] so jim ponudili, naj kot enakopravni stopijo v zvezo; šele ko so premaganci to odklonili, so jih pregnali z njihovega ozemlja. In kakšne moške in ženske poraja taka družba, dokazuje občudovanje vseh belcev, ki so se srečali z nepokvarjenimi Indijanci: občudovanje osebnega dostojanstva, iskrenosti trdnosti značaja in hrabrosti teh barbarov.
Glede hrabrosti smo prav v zadnjem času doživeli nekaj zgledov v Afriki. Culukafri pred nekaj leti in Nubijci pred nekaj leti - plemeni, pri katerih gentilna ureditev še ni izumrla - so storili to, česar ne more storiti nobena evropska vojska: [25] oboroženi samo s sulicami in kopji, brez pušk, so v dežju krogel iz pušk angleške pehote - priznano prve na svetu za zaprto bitko - prodrli do bajonetov in angleško pehoto več ko enkrat spravili v nered in celo vrgli nazaj, kljub velikanski neenakosti orožja in kljub temu, da ne poznajo vojaškega roka in ne vedo, kaj je ekserciranje. Kaj lahko vzdržijo in prenesejo, dokazuje tožba Angležev, da preteče Kafer v 24 urah daljšo pot hitreje kakor konj - vsaka najmanjša mišica je napeta, trdna in jeklena kakor "bičevina", pravi neki angleški slikar.
Taki so bili ljudje in človeška družba pred delitvijo v različne razrede. In če primerjamo njihov položaj s položajem velikanske večine današnjih civiliziranih ljudi, je razlika med današnjim proletarcem in malim kmetom ter med starim, svobodnim gentilnim tovarišem velikanska.
To je ena stran. Toda ne pozabimo, da je bila ta organizacija obsojena na propad. Preko plemena se ni razvila; zveza plemen pomeni že začetek njenega spodkopavanja, kakor se bo pokazalo in kakor se je pri Irokezih v poskusih podjarmljenja že pokazalo. Kar je bilo zunaj plemena, je bilo zunaj prava. Kjer ni bilo izrecne mirovne pogodbe, je med plemenom divjala vojna in vojskovali so se z okrutnostjo, ki označuje človeka pred drugimi živalmi in ki jo je šele pozneje ublažil interes. Gentilna ureditev v vsem svojem razcvetu, kakršno smo videli v Ameriki, predpostavlja skrajno nerazvito produkcijo, torej skrajno redko prebivalstvo na obširnem ozemlju; človeka torej skoraj popolnoma ovladuje tuja, nerazumljiva vnanja narava, kar se zrcali v otročjih verskih predstavah. Pleme je ostalo za človeka meja tako proti plemenskemu tujcu kakor proti njemu samemu: pleme, gens in njune uredbe so bile svete in nedotakljive, bile so od narave dana višja sila, ki se ji je posameznik brezpogojno pokoraval v čustvovanju, mišljenju in dejanjn. A kakor nam ljudje te dobe zbujajo spoštovanje, prav tako malo se razločujejo drug od drugega; "še vedno vise", kakor pravi Marx, "na popkovini samonikle skupnosti." Moč te samonikle skupnosti se je morala zlomiti - in se je zlomila. Toda zlomili so jo vplivi, ki se nam zde že od začetka degradacija, globok padec s preproste nravstvene višine stare gentilne družbe. Najnižji interesi - nizkotni pohlep, surova sla po uživanju, umazana lakomnost, sebični rop skupne posesti uvajajo novo, civilizirano razredno družbo. Najsramotnejša sredstva - tatvina, nasilje, zvijača, izdajstvo, so spodkopala in zrušila staro brezrazredno gentilno družbo. In nova družba sama ni bila v svojem dvainpoltisočletnem obstoju nikoli nič drugega, kakor razvoj neznatne manjšine na stroške izkoriščane in zatirane velike večine, in to je tudi zdaj bolj ko kdaj koli prej.
[20] Morgan: System of Consanguinity and Affinity vl the Human Family", Washington 1871.
[21] Morgan: "Ancient Society".
[22] Španska osvojitev Mehike (1519-1521).
[23] Morgan "Ancient Society".
[24] Vojaška zveza nekaterih Irokezom sorodnih indijanskih plemen, ki so živela na severnem obrežju Erijskega jezera. Ime "nevtralni narod" so jim nadeli francoski kolonizatorji, ker so v bojih med Irokezi in Huronci ohranila nevtralnost.
[25] Zuluji so se leta 189 zagrizeno upirali angleškim napadom, vendar so jih po nekaj bitkah Angleži le zmogli s svojo boljšo oborožitvijo in opremljenostjo. Dokončno so Zuluji prišli pod angleško oblast leta 1887. Osvobodilna vojna Nubijcev, Arabcev in drugih sudanskih plemen pod vodstvom muslimanskega preroka Mohameda Ahmeda (Mahdija, tj. Rešitelja) proti Angležem se je začela leta 1881. Višek je dosegla leta 1883 in 1884, ko so osvobodili skoraj ves Sudan in ustanovili samostojno državo. Angležem se je osvojitev Sudana posrečila šele leta 1899.