Friedrich Engels
Izvor družine, privatne lastnine in države
Če je bil prvi korak k napredku organizacije v tem, da je izključil od medsebojnega spolnega občevanja starše in otroke, je bil drugi korak v izključitvi brata in sestre. Ta napredek je bil neizmerno pomembnejši, ker so bili prizadeti ljudje bolj istih let, bil pa je tudi težji od prvega. Izvršil se je polagoma, skraja verjetno tako, da niso smeli rodni bratje in sestre (po materini strani) med seboj spolno občevati najprej v posameznih primerih, kar pa je polagoma postajalo pravilo (na Havajih so se še v tem stoletju dogajale izjeme), končno pa se niso smeli ženiti več niti kolateralni bratje in sestre, to je po naše otroci, vnuki in pravnuki bratov in sestra; ta korak nam po Morganovem mnenju
"izvrstno ponazoruje, kako deluje princip naravnega plemenskega izbora".
Ni dvoma, da so se morala plemena, pri katerih je napredek omejil razmnoževanje med krvnimi sorodniki, hitreje in popolneje razvijati kakor plemena, pri katerih so bili zakoni med brati in sestrami pravilo in zapoved. In kako silno je vplival ta napredek, nam dokazuje ustanova gensa, ki je neposredno iz njega izšel, segel daleč prek svoje prvotne meje in postal za večino, če ne za vse barbarske narode na zemlli osnova družbenega reda. Iz njega sta Grčija in Rim neposredno prešla v civilizacijo.
Vsaka pradružina se je morala najkasneje po nekaj generacijah razcepiti. Prvotno komunistično skupno domače gospodarstvo, ki je brez izjeme prevladovalo še zelo dolgo na srednji stopnji barbarstva, je bilo odvisno od maksimalnega števila članov družinske skupnosti. In to število, ki se je spreminjalo z razmerami, je bilo za vsak kraj precej natanko določeno. Brž ko se je porodila predstava, da je spolno občevanje med otroci iste matere nespodobno, je nujno začela vplivati na delitev starih in snovanja novih domačinstev (ki pa se niso nujno morala ujemati z družinskimi skupinami). Ena ali več vrst sestra so postale jedro enih, njih rodni bratje pa jedro drugih družinskih skupnosti. Tako ali podobno je izšla iz družine krvnega sorodstva oblika, ki jo Morgan imenuje družina punalua. Po havajskem običaju so bile sestre, vselej v določenem številu, in sicer rodne ali bolj oddaljene (tj. sestrine prve, druge ali bolj oddaljene stopnje) skupne žene svojih skupnih mož, ki pa niso smeli biti njihovi bratje; ti možje se niso nazivali med seboj več bratje, kar jim tudi ni bilo treba več biti, ampak punalua, tj. intimen tovariš, tako rekoč associé [družabnik]. Prav tako je imela vrsta rodnih ali bolj oddaljenih bratov v skupnem zakonu določeno število žena, ki niso bile njih sestre in so se nazivale med seboj punalua. To je klasična oblika družinske formacije, ki je pozneje doživela vrsto variacij. Njena bistvena značilnost je bila medsebojna skupnost mož in žena v mejah določenega družinskega kroga, iz katerega pa so bili izključeni sprva rodni, pozneje pa tudi bolj oddaljeni bratje žena in narobe, torej tudi setre mož.
Iz te oblike družine lahko posnamemo z najpopolnejšo natančnostjo sorodstvene stopnje, kakršne izraža ameriški sistem. Otroci sester moje matere so še vedno njeni otroci, prav tako so otroci bratov svojega očeta tudi njegovi otroci in vsi skupaj so moji bratje in sestre; toda otroci bratov moje matere so zdaj njeni nečaki in nečakinje, otroci sester mojega očeta so njegovi nečaki in nečakinje in vsi skupaj so moji bratranci in sestrične. Kajti medtem ko so možje materinih sestra še vedno možje moje matere in prav tako žene očetovih bratov tudi še njegove žene - če ne dejansko, pa vsaj pravno - je družbena prepoved spolnega občevanja med brati in sestrami razdelila otroke bratov in sestra, ki so jih imeli doslej brez razlike za brate in sestre, v dva razreda; nekateri so si prej ko slej (bolj oddaljeni) bratje in sestre med seboj, drugi, ki so otroci tu bratov, tam sestra, si ne morejo biti več bratje in sestre, ne morejo imeti več skupnih staršev, niti očeta niti matere niti obeh, in zaradi tega postane zdaj prvikrat potreben razred nečakov in nečakinj, bratrancev in sestričen, razred, ki ne bi imel smisla v prejšnjem družinskem redu. Ameriški sorodstveni sistem, ki se zdi pri vsaki obliki družine, katera temelji na kateri koli vrsti posamičnega zakona, čisto nesmiseln, je z družino punalua mogoče do najmanjših podrobnosti razumno pojasniti in naravno utemeljiti. Povsod, kjer je bil ta sorodstveni sistem razširjen, vsaj tam je povsod morala obstajati tudi družina punalua ali njej podobna oblika.
Dokazano je, da na Havajih ta oblika družine resnično obstaja in verjetno bi imeli poročila o njej iz vse Polinezije, če bi bili mogli pobožni misijonarji, kakor nekdaj španski menihi v Ameriki, videti v takih nekrščanskih odnosih kaj več ko navadno "gnusobo".*
Če nam o Britancih, ki so bili takrat na srednji stopnji barbarstva, pripoveduje Cezar: "Po deset ali dvanajst jih ima skupne žene; in sicer večinoma bratje z brati in starši z otroki" [1] - si to najbolje razložimo s skupinskim zakonom. Barbarske matere nimajo po deset do dvanajst sinov, ki bi bili dovolj stari, da bi mogli imeti skupne žene, toda ameriški sorodstveni sistem, ki ustreza družini punalua, pozna mnogo bratov, ker so vsi bližnji ali daljni bratranci kakega moža njegovi bratje. To o "starših z otroki" je Cezar najbrž napačno razumel; ta sistem ne izključuje docela dejstva, da bi mogla biti v isti zakonski skupini oče in sin ali mati in hči, pač pa je to izključeno za očeta in hčer ali mater in sina. Prav tako si iz te ali podobne oblike skupinskega zakona najlaže pojasnimo poročila Herodota in drugih starih pisateljev o skupnosti žena pri divjih in barbarskih ljudstvih. To velja tudi glede tega, kar poročata Watson in Kaye ("The People of India") o Tikurih v Audhu (severno od Gangesa):
"Žive skupaj (to je spolno) skoraj brez razlike v velikih skupnostih in če veljata dva človeka za med seboj poročena, je vendar ta vez samo nominalna."
Neposredo iz družine punalua se je razvila, kakor se zdi, v veliki večini primerov institucija gensa. Sicer je mogoče tudi v avstralskem sistemu razredov [2] najti njegov izvor; Avstralci imajo gense, nimajo pa še družine punalua, ampak neko bolj surovo obliko skupinskega zakona.
Pri vseh oblikah skupinske družine ni za gotovo znano, kdo je otrokov oče, za gotovo pa je znano, kdo je njegova mati. Čeprav imenuje mati vse otroke celotne družine svoje otroke in ima do vseh materinske dolžnosti, pozna kljub temu svoje rodne otroke med drugimi. Jasno je torej, da je mogoče, dokler obstaja skupinski zakon, dokazati pokolenje samo po materini strani, torej je priznana le ženska linija. In res je tako pri vseh divjakih in ljudstvih na nižji barbarski stopnji; druga velika Bachofnova zasluga je, da je to prvi odkril. Bachofen označuje to izključno priznavanje pokolenja po materi in dedne odnose, ki so sčasoma iz tega nastali, z imenom materinsko pravo. Obdržal bom to ime, ker je kratko. Ni pa ravno posrečeno, kajti na tej družbeni stopnji še ne moremo govoriti o pravu v juridičnem smislu.
Če vzamemo zdaj iz družine punalua eno izmed tipičnih skupin, namreč vrsto rodnih in bolj oddaljenih sester (tj. hčera sester v prvem, drugem ali bolj oddaljenem kolenu) z njihovimi otroki vred in njihove rodne ali bolj oddaljene brate po materini strani (ki po naši predpostavki niso njihovi možje) - potem dobimo natanko tisti krog oseb, ki nastopijo pozneje kot člani gensa v praobliki te institucije. Vsi imajo skupno pramater; zaradi tega so si ženske potomke, ki izhajajo iz nje, v vsaki generaciji sestre. Možje teh sester pa ne morejo biti več njihovi bratje, torej ne morejo izhajati iz te pramatere, ne spadajo torej v to skupino krvnega sorodstva, v poznejši gens; pač pa spadajo njihovi otroci v to skupino, ker odloča samo pokolenje po materi, saj je samo to zanesljivo. Kakor hitro pa se je uveljavila prepoved spolnega občevanja med vsemi brati in sestrami, celo med najbolj oddaljenimi kolateralnimi sorodniki po materi, se je tudi gornja skupina spremenila v gens, to je, konstituirala se je v strnjen krog krvnih sorodnikov ženske linije, ki se niso smeli med seboj ženiti; odslej so ta krog bolj in bolj utrjevale skupne ustanove družbenega in religioznega značaja in ga razločevale od drugih gensov istega plemena. O tem obširneje poznej. Če pa smo spoznali, kako se ne le nujno, ampak celo samo ob sebi umevno, razvije gens iz družine punalua, je domala na dlani, da je skoraj zanesljivo obstajala nekoč ta oblika družine pri vseh ljudstvih, pri katerih moremo dokazati gentilne ustanove, tj. skoraj pri vseh barbarih in kulturnih narodih.
Ko je Morgan pisal svojo knjigo, smo še zelo malo vedeli o skupinskem zakonu. Vedeli smo nekaj malega o skupinskih zakonih v razrede organiziranih Avstralcev. Poleg tega je Morgan že l. 1871 objavil poročila, ki jih je zbral o havajski družini punalua. Po eni strani nam je družina punalua popolnoma razložila sorodstveni sistem pri ameriških Indijancih, ki ga je vzel Morgan za izhodišče vseh svojih raziskovanj; po drugi strani pa je bila trdno izhodišče, iz katerega je bilo mogoče izvajati materinskopravni gens; in končno je pomenila mnogo višjo razvojno stopnjo kot avstralski razredi. Bilo je torej razumljivo, da je za Morgana bila to nujna predhodna stopnja v razvoju k parnemu zakonu, stopnja, ki je bila v prejšnjih časih po njegovem mnenju splošno razširjena. Odtlej smo spoznali vrsto drugačnih skupinskih zakonov in vemo, da je šel Morgan tu predaleč. Kljub temu pa je imel srečo, da je našel v družini punalua najvišjo, klasično obliko skupinskega zakona, tisto obliko, iz katere se lahko najpreprosteje razloži prehod v višjo obliko.
Naše znanje o skupinskem zakonu je najbolj bistveno obogatil angleški misijonar Lorimer Fison, ki je dolga leta proučeval to obliko družine na njenih klasičnih tleh, v Avstraliji. Najnižjo razvojno stopnjo je našel pri avstralskih črncih okoli Mount Gambiera v južni Avstraliji. Celotno pleme je tu razdeljeno v dva velika razreda, v Kroke in Kumite. Spolno občevanje med člani istega razreda je strogo prepovedano; nasprotno pa je vsak moški enega razreda po rojstvu mož vsake žene drugega razreda, in ta je njegova žena po rojstvu. Ne posamezniki, ampak cele skupine so druga z drugo v zakonski zvezi, razred z razredom. In zapomnimo si, tu ni nikjer nikakega pridržka glede starostne razlike ali posebnega krvnega sorodstva, razen v primerih, ko gre za razcepljenost v dva eksogamna razreda. Posamezen Kroki ima za zakonito ženo vsako kumitsko žensko; ker pa je njegova lastna hči po materinskem pravu kot hči kumitske žene prav tako Kumita, je torej že po rojstvu žena vsakega Krokija, torej tudi svojega očeta. Razredna organizacija, kakršna je, tega vsaj nikjer ne brani. Ta organizacija je torej nastala ali takrat, ko se spolno občevanje med otroki in starši še nikomur ni zdelo nekaj tako strašnega, čeprav so nezavedno težili za tem, da bi omejili razmnoževanje med krvnimi sorodniki - in v tem primeru bi tak razredni sistem nastal direktno iz neurejenega spolnega občevanja. Ali pa je bilo občevanje med starši in otroki po običaju prepovedano že takrat, ko so razredi nastali. V tem primeru kaže sedanje stanje nazaj k družini krvnega sorodstva in je prvi korak iz nje. In to slednje je bolj verjetno. Kolikor mi je znano, poročila iz Avstralije ne omenjajo nobenih primerov, da bi živeli otroci s starši v spolnih odnosih, pa tudi za poznejšo obliko eksogamije, za materinskopravni gens, se molče predpostavlja, da je tako razmerje praviloma prepovedano, in sicer, kakor da je bilo prepovedano že ob nastanku gensa.
Sistem dveh razredov najdemo razen okoli Mount Gambiera v južni Avstraliji tudi vzhodno od tod ob reki Darling in na severovzhodu v Queenslandu; torej je zelo razširjen. Prepoveduje le zakone med brati in sestrami, med otroki bratov in med otroki sestra po materi zato, ker pripadajo vsi istemu razredu; nasprotno pa se otroci brata in sestre lahko ženijo med seboj. Kamilaroji ob reki Darling v Novem Južnem Walesu so storili nadaljnji korak, da bi preprečili razmnoževanje med krvnimi sorodniki. Tu sta oba prvotna razreda razcepljena v štiri razrede in vsak od teh štirih razredov je kar povprek poročen z nekim določenim drugim. Prva dva razreda sta po rojstvu soproga med seboj; po tem, ali je pripadala mati prvemu ali drugemu razredu, so otroci v tretjem ali četrtem razredu; otroci obeh teh dveh razredov, ki so prav tako med seboj oženjeni, so pripadali spet prvemu in drugemu razredu. Tako pripada ena generacija zmerom prvemu in drugemu razredu, prihodnja tretjemu in četrtemu, naslednja pa spet prvemu in drugemu razredu. Potemtakem si otroci bratov in sestra po materini strani niso mogli biti možje in žene, pač pa so to lahko vnuki bratov in sestra. Da je bil ta čudno zamotani red še bolj zamotan, so se - vsekakor pozneje - pritaknili nanj še materinskopravni gensi, toda tega tu ne moremo podrobneje obravnavati. Vidimo torej, kako se zmerom znova in znova uveljavlja težnja, da bi preprečili razmnoževanje med krvnimi sorodniki, težnja, ki pa le nagonsko išče poti, ne da bi se jasno zavedala smotra.
Skupinski zakon je v Avstraliji še zakon po razredih in mnoštven: ves razred moških, ki so pogosto raztreseni širom po vsem kontinentu, je v zakonu z razredom žensk, ki so prav tako raztresene po vsem kontinentu. Od blizu tak skupinski zakon ni nič tako strašnega, kakor si v svoji domišljiji predstavljajo bordelov vajeni filistri. Nasprotno, dolga leta so pretekla, da smo njegov obstoj samo zaslutili in v novejšem času ga že spet tajijo. Površen opazovalec vidi v takem zakonu le ohlapen posamični zakon in tu pa tam še mnogoženstvo poleg priložnostne nezvestobe. Navadnemu Evropejcu se zdi kar nekam domača praksa takih zakonskih zvez. Treba pa je, kakor Fisonu in Howittu, žrtvovati leta, da odkrijemo v njih postavo, ki jih urejuje, postavo, po kateri se ravna tuji avstralski črnec: čeprav je tisoče kilometrov daleč od svojega domačega kraja, med ljudmi, katerih jezika ne razume, vendarle pogosto najde, ko hodi od tabora do tabora, od plemena do plemena, ženske, ki so mu brez upiranja in jeze na voljo; po tej postavi ravna tisti, ki prepusti gostu čez noč eno izmed svojih žena. Kjer vidi Evropejec nenravnost in pomanjkanje vsake zakonitosti, vlada v resnici strog zakon. Ženske pripadajo istemu zakonskemu razredu kakor tujec in so zato po rojstvu njegove žene: isti nravstveni zakon, ki je napotil drugega k drugemu, prepoveduje in kaznuje z izobčenjem vsako občevanje zunaj zakonskih razredov, ki spadajo skupaj. Skrbno upoštevajo zakon razredov celo tam, kjer žene ugrabljajo, kar je pogosto navada in marsikje pravilo.
Pri ugrabitvi žena pa se sicer že kažejo sledovi prehajanja k posamičnemu zakonu, vsaj v obliki parnega zakona: če je mladenič ugrabil ali odpeljal s svojimi prijatelji dekle, jo vsi po vrsti spolno rabijo, vendar pa velja potem za ženo mladeniča, ki je rop zasnoval. In narobe, če ugrabljena žena možu ubeži in jo vzame kateri drug, postane njegova žena, prvi pa zgubi pravico do nje. V splošnem še vedno obstaja skupinski zakon, poleg njega in v njem pa se tvorijo ekskluzivna razmerja, paritve, ki trajajo daljši ali krajši čas, in poleg tega mnogoženstvo; tako torej tudi tu izumira skupinski zakon in vprašanje je le, kdo bo zaradi evropskega vpliva prej izginil: skupinski zakon ali njemu vdani avstralski črnec.
Zakon celih razredov, kakršen vlada v Avstraliji, je vsekakor zelo nizka in prvotna oblika skupinskega zakona, medtem ko družina punalua pomeni, kolikor vemo, njegovo najvišjo razvojno stopnjo. Vse kaže, da ustreza prva oblika družbeni stopnji divjakovnomadov, druga oblika pa že zahteva ljudi, ki žive v sorazmerno stalnih naselbinah v komunističnih skupnostih, in vodi neposredno k nadaljnji višji razvojni stopnji. Med obema bomo gotovo našli še marsikatero vmesno stopnjo; pred nami leži doslej komaj odkrito in malo načeto področje raziskavanja.
[*] Sledovi neomejenega spolnega občevanja, tako imenovane razvratne ploditve, za katere meni Bachofen, da jih je našel, vodijo do skupinskega zakona, o čemer zdaj ne more biti več dvoma. "Če se zde ti punalua-zakoni Bachofnu 'nepostavni', potem bi se moškemu takratnih dni zdela večina sedanjih zakonov med bližnjimi in daljnimi bratranci po očetovi ali materini strani krvoskrunska, imel bi jih namreč za zakone med krvnimi brati in sestrami." (Marx.)
[1] Cezar: "Galska vojna", V. knj., l4. pogl.
[2] Večina avstralskih plemen se je delila v štiri poročne razrede z moško in žensko skupino posebej. Za ženitve oz. možitve so veljale posebne določbe tako da so bile možne samo med določenimi razredi.