Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta
Sredi oktobra leta 1849 se je narodna skupščina spet sestala. 1. novembra jo je Bonaparte presenetil s poslanico, v kateri ji je sporočil, da odpušča ministrstvo Barrot-Falloux in sestavlja novo ministrstvo. Nikdar niso lakajev pognali iz službe tako brez okolišanja kakor Bonaparte svoje ministre. Brce, ki so bile namenjene narodni skupščini, so za zdaj dobili Barrot in družabniki.
Barrotovo ministrstvo je bilo sestavljeno, kakor smo videli, iz legitimistov in orleanistov, bilo je ministrstvo stranke reda. Bonaparte ga je potreboval, da je razpustil republikansko konstituanto, izvedel ekspedicijo proti Rimu in strl demokratično stranko. Na videz je zatonil za tem ministrstvom, prepustil je vladno oblast stranki reda in si nadel skromno karakterno masko, kakršno so za Ludvika Filipa nosili odgovorni uredniki dnevnih listov, masko homme de paille [slamnatega moža]. Zdaj je odvrgel krinko, ki ni bila več lahen zastor, za katerim je lahko skril svojo fiziognomijo, marveč železna maska, ki ga je ovirala, da bi pokazal svojo lastno fiziognomijo. Barrotovo ministrstvo je postavil, da bi v imenu stranke reda razgnal republikansko narodno skupščino; odpustil pa ga je, da bi svoje lastno ime razglasil za neaodvisno od narodne skupščine stranke reda.
Sprejemljivih pretvez za ta odpust ni manjkalo. Barrotovo ministrstvo je zanemarjalo celo tiste oblike dostojnosti, ki bi prikazale predsednika repubike kot oblast poleg narodne skupščine. Med počitnicami narodne skupščine je objavil Bonaparte pismo Edgarju Neyu, v katerem je na videz grajal papežev neliberalni nastop, kakor je v nasprotju s konstituanto objavil pismo, v katerem je pohvalil Oudinota za napad na rimsko republiko. Ko je zdaj narodna skupščina glasovala o proračunu za rimsko ekspedicijo, je Victor Hugo iz domnevnega liberalizma sprožil razpravo o tem pismu. Stranka reda je domislek, da bi Bonapartovi domisleki politično sploh mogli kaj pameniti, zadušila s prezirljivo neverjetnimi vzkliki. Nihče izmed ministrov ni pobral rokavice, vržene Bonapartu. Ob neki drugi priložnosti je Barrot s svojim znanim votlim patosom z govorniške tribune ogorčeno ošibal "gnusno početje", ki se dogaja, kakor je izjavil, v najbližji predsednikovi okolici. Slednjič je ministrstvo, medtem ko je izposlovalo pri narodni skupščini vdovnino vojvodinji Orleanski, zavrnilo vsak predlog za povišanje predsedniške civilne liste. In v Bonapartu se je cesarski pretendent tako docela spojil z izprijenim pustolovcem, da je prvo njegovo veliko idejo, češ da je dolžan obnoviti cesarstvo, vedno dopolnjevala druga ideja, češ da je francoski narod dolžan plačevati njegove dolgove.
Ministrstvo Barrot-Fallaux, je bilo prvo in zadnje parlamentarno ministrstvo, ki ga je sestavil Bonaparte. Njegov odpust pomeni torej odločilno prelomnico. Z njim je stranka reda izgubila - in si nikoli več priborila - neogibno potrebno postojanko za ohranitev parlamentarnega režima, razpolaganje z izvršilno oblastjo. Samo po sebi je razumljivo, da je v deželi, kakor je Francija, kjer ima izvršilna oblast v rokah vojsko uradnikov, ki šteje več kot pol milijona ljudi, torej drži velikansko maso interesov in eksistenc nepretrgoma v brezpogojni odvisnosti, kjer država zapleta v svoje mreže, kontrolira, kaznuje, nadzira in ohranjuje v svojem varuštvu meščansko družbo od njenih najobsežnejših življenjskih manifestacij do njenih najnepomembnejših utripov, od njenih najsplošnejših življenjskih načinov do privatne erksistence posameznika, kjer postaja ta parazitski organizem zaradi izredne centralizacije tako povsod pričujoč, vseveden, silno gibek in prožen, da nahaja svoj analagon le v nemočni nesamostojnosti, razbiti brezobličnosti resničnega družbenega organizma - da je v taki deželi izgubila narodna skupščina s pravico razdeljevati ministrska mesta vsak resenični vpliv, če ni hkrati poenostavila državne uprave, skrčila uradniške armade na najmanjše število in, slednjič, poskrbela, da si meščanska družba in javno mnenje ustvarita lastne, od vladne oblasti neodvisne organe. Toda materialni interes francoske buržoazije se ravno najtesneje prepleta z ohranitvijo tega širokega in razraščenega državnega stroja. Tu daje streha svojemu presežnemu prebivalstvu in dopolnjuje v obliki državnih plač tisto, česar ne more pobasati v obliki dobičkov, obresti, rent in nagrad. Po drugi strani pa jo je silil njen politični interes pomnoževati dan za dnem represijo, torej sredstva in osebje državne oblasti, medtem ko se je hkrati morala nepretrgoma vojskovati proti javnemu mnenju in nezaupljivo okrnjevati in hromiti samostojne organe družbenega gibanja, če se ji ni posrečilo, da bi jih bila popolnoma odrezala. Tako je bila francoska buržoazija zaradi svojega razrednega položaja prisiljena, da je na eni strani uničevala življenjske pogoje vsake, torej tudi svoje lastne parlamentarne oblasti, na drugi strani pa delala sebi sovražno izvršilno oblast nepremagljivo.
Novo ministrstvo se je imenovalo ministrstvo d'Hautpoul. Pa ne da bi bil morda general d'Hautpoul dobil čin ministrskega predsednika. Hkrati z Barrotom je Bonaparte odpravil tudi to dostojanstvo, ki je seveda obsojalo predsednika republike na legalno ničnost ustavnega kralja, toda ustavnega kralja brez prestola in brez krone, brez žezla in brez meča, brez neodgovornosti, brez nezastarajoče posesti najvišjega državnega dostojanstva in, kar je bilo najbolj neprijetno, brez civilne liste. V d'Hautpoulovi vladi je bil samo en mož s parlamentarnim slovesom, oderuh Fould, eden najbolj razvpitih članov visoke finance. Njemu je pripadlo finančno ministnstvo. Če pa gledamo pariške borzne notacije, vidimo, da se od 1. novembra 1849 dalje francoski fondi zvišujejo in znižujejo tako, kakor se zvišujejo in znižujejo Bonapartove akcije. Medtem ko je Bonaparte našel tako svojega zaveznika v borzi, se je s tem, da je za pariškega policijskega prefekta imenoval Carliera, polastil hkrati tudi policije.
Toda posledice spremembe v ministrstvu so se mogle pakazati šele z razvojem. Za zdaj je naredil Bonaparte le korak naprej, da bi ga še tem očitneje vrglo nazaj. Njegovi osorni poslanici je sledila najservilnejša vdanostna izjava narodni skupščini. Kadarkoli so ministri tvegali boječ poskus, da bi predlagali njegove osebne muhe kot zakonske predloge, se je zdelo, da sami le neradi in le ker jih sili k temu njihov položaj, izpolnjuejo komična naročila, o katerih brezuspešnosti so že vnaprej prepričani. Kadarkoli je Bonaparte za hrbtom svojih ministrov izblebetal svoje namere in se igral s svojimi "idées napoléoniennes" [napoleonskimi idejami] [32], so ga njegovi lastni ministri na tribuni narodne skupščine puščali na cedilu. Zdelo se je, da so se njegove uzurpatorske sle oglašale le zato, da ne bi utihnil škodeželjni krohot njegovih naspratnikov. Vedel se je kot nepriznan genij, ki ga ima ves svet za tepca. Nikdar ga niso vsi razredi bolj prezirali kakor v tem obdobju. Nikdar ni buržoazija brezpogojneje vladala, nikdar ni bolj bahavo razkazovala znamenje moči.
Ni moja naloga opisati tu zgodovino njene zakonodajne dejavnosti, ki se v tem obdobju resumira v dveh zakonih: v zakonu, ki obnavlja danev na nino, in v zakonu o šolskem pouku [33], ki odpravlja nevero. Če so Francozom otežili piti vino, pa so jim tem obilneje točili vode pravega življenja. Če je buržoazija z zakonom o davku na vino razglasila stari osovraženi davčni sistem za nedotakljiv, je z zakonom o šolsken pouku skušala zagotoviti staro razpoloženje množic, ki je omogočalo prenašati ta davčni sistem. Človek strmi, ko vidi orleaniste, liberalne buržuje, te stare apostole voltairjanstva in eklektične filozofije, kako izročajo vodstvo francoskega duha svojim dednim sovražnikom jezuitom. Toda četudi orleanisti in legitimisti glede kronskega pretendenta med seboj niso bili edini, so vendar razumeli, da jim njihovo združeno gospostvo zapoveduje združiti zatiralna sredstva dveh epoh, da je treba zasužnjevalna sredstva julijske monarhije dopolniti in okrepiti z zasužnjevalnimi sredstvi restavracije.
Kmetje, ki so bili v vseh svojih upaih premagani in ki so jih tlačile na eni strani nizke žitne cene, na drugi strani pa čedalje večja davčna bremena in hipotekarni dolgovi bolj ko kdaj poprej, so se po departmajih začeli gibati. Odgovorili so jim z gonjo proti učiteljem, ki so jih podredili prefektom, z gonjo proti županom, ki so jih podredili prefektom, in s špijonažnim sistemom, kateremu so podredili vse. V Parizu in večjih mestih ima reakcija sama fizignomijo svoje dobe in bolj izziva, kakor zatira. Na deželi pa postane plitka, prostaška, malenkostna, utrujajoča, mučna, skratka - žandar. Razumljivo je, kako so morala tri leta žandarskega režima, ki ga je blagoslavljal režim duhovščine, demoralizirati nezrele množice.
Naj je stranka reda s tribune narodne skupščine razsipala še toliko navdušenja
in deklamacij proti manjšini, njen govor je bil slej ko prej redkobeseden kakor
govor kristjana, čigar besede naj bi bile: da, da, ne, ne! Redkobeseden na tribuni
kakor v časopisju. Plehek kakor uganka, katere rešitev je vnaprej znana. Naj
je šlo za peticijsko pravico ali za davek na vino, za svobodo tiska ali za svobodno
trgovino, za klube ali za občinsko ustavo, za varstvo osebne svobode ali za
ureditev državnega proračuna, geslo se venomer povrača, tema ostaja vedno ista,
razsodba je vedno pripravljena in se nespremenljivo glasi: "Socializem!"
Celo buržoazni liberalizem se razglaša za socialističnega, za socialistično
se razglaša buržoazna finančna reforma. Socialistično je bilo graditi železnico,
kjer je bil že kanal, in socialistično braniti se s palico, če so te napadli
z mečem.
To ni bila zgolj retorična fraza, moda ali strankarska taktika. Buržoazija je pravilno spoznala, da so vsa orožja, ki jih je skovala proti fevdalizmu, obrnila ost proti njej sami, da so se vsa izobraževalna sredstva, ki jih je ustvarila, oprla proti njeni lastni civilizaciji, da so vsi bogovi, ki jih je postavila, odpadli od nje. Doumela je, da so vse tako imenovane meščanske svoboščine in vsi organi napredka napadli in ogrozili njeno razredno gospostvo hkrati pri družbenem temelju in na političnem vrhu, da so torej postali "socialistični". V tej grožnji in v tem napadu je po pravici odkrila skrivnost sociailizma, katerega smisel in tendenco presoja pravilneje, kakor pa se zna presojati tako imenovani socializem sam, ki zato ne more razumeti, zakaj se buržoazija zakrknjeno zapira pred njim, pa naj sentimentalno javka o trpljenju človeštva, ali po krščansko oznanja tisočletno cesarstvo in splošno bratovsko ljubezen, ali humanistično čenča o duhu, izobrazbi in svobodi, ali si doktrinarno izmišlja sistem sprave med razred in blaginje vseh narodov. Česar pa buržoazija ni razumela, je bila posledica, da je morala zdaj njen lastni parlamentarni režim, njeno politično gospostvo nasploh tudi doleteti splošna obsodba, da je socialistično. Dokler se gospostvo buržoaznega razreda še ni popolnoma organiziralo, dokler ni dabilo svojega čistega političnega izraza, se tudi nasprotje drugih razredov ni moglo pokazati v čisti obliki, in kjer se je pokazalo, se ni moglo obrniti v tisto nevarno smer, ki spreminja vsak boj proti državni oblasti v boj proti kapitalu. Če je videla v vsakem življenjskem utripu družbe ogrožanje miru, kako bi bila mogla tedaj ohraniti na čelu družbe režim nemira, svoj lastni režim, parlamentarni režim, tisti režim, ki po besedah nekega njenega govornika živi v boju in od boja? Parlamentarni režim živi od diskusije, kako naj tedaj prepove diskusijo? Vsak interes, vsaka družbena ustanova se tu preobrazi v splošne misli in se obravnava kot misel, kako naj se tedaj katerikoli interes ali ustanova povzpne nad mišljenje in vsili kot verska resnica? Govorniški boj na tribuni izziva boj časnikarskih cepcev, debatni klub v parlamentu nujno dopolnjujejo debatni klubi v salonih in krčmah, predstavniki, ki se nenehoma sklicujejo na javno mnenje, upravičujejo javno mnenje, da izraža v peticijah svoje pravo mnenje. Parlamentarni režim prepušča vse odločitvi večine, kako naj bi ne hotele odločati tudi velike večine zunaj parlamenta? Če igrate na vrhu države gosli, ali morete pričakovati kaj drugega, kakor da bodo ljudje tam spodaj plesali?
S tem da buržoazija zdaj preklinja kot "socialistično" to, kar je prej slavila kot "liberalno", priznava, da ji njen lastni interes veleva, da jo je treba rešiti nevarnosti samovladanja, da je treba, če naj se vzpostavi mir v deželi, predvsem pomiriti njen buržoazni parlament, da je treba, če naj se ohrani njena družbena moč nepoškodovana, zlomiti njeno politično moč; da morejo privatni buržuji še nadalje izkoriščati druge razrede in se nemoteno veseliti lastnine, družine, vere in reda samo s pogojem, če je z drugimi razredi vred tudi njihov razred obsojen na enako palitično ničevost; da ji je treba, če naj se reši njen mošnjiček, odbiti krono in meč, ki naj bi jo varoval, hkrati kot Damoklejev meč obesiti nad njeno lastno glavo.
Na področju splošnih meščanskih interesov se je narodna skupščina pokazala tako neproduktivno, da npr: razpravljanja o pariško-avignonski železnici, ki so se začela pozimi 1850, 2. decembra 1851 še niso dozorela za sklep. Kjer ni zatirala, kjer ni reagirala, je bolehala za neozdravljivo jalovostjo.
Medtem ko je Bonapartovo ministrstvo delno dajalo iniciativo za zakone v duhu stranke reda, delno pa te zakone izvajala in uporabljalo tako, da je njihovo trdoto še pretiravalo, si je po drugi strani Bonaparte sam skušal z otročje-abotnimi predlogi pridobiti popularnost, konstatirati svoje nasprotje do narodne skupščine in namigovati na neko tajno zakladnico, ki ji za zdaj samo razmere branijo, da ne odpre svojih skritih zakladov francoskemu narodu. Tak je bil predlog, naj se podoficirjem določi dodatek štirih sujev na dan. Tak je bil predlog glede bank za častna posojila delavcem. Dobivati denar zastonj in na posado, to je bila perspektiva, s katero je upal premamiti množice. Podarjati in izposojati si, to je vsa finančna veda lumpenproletariata, odličnega kakor navadnega. To so bile vzmeti, ki jih je znal sprožiti Bonaparte. Še nikdar ni noben pretendent tako plitko špekuliral s politkostjo množic.
Narodna skupščina je večkrat vzrojila spričo teh očitnih poskusov, da bi postal popularan na njen račun, in spričo vedno večje nevarnosti, da bo ta pustolovec, ki so ga podžigali dolgovi in ga ni zadrževal noben pridobljeni sloves, tvegal kak obupen korak. Napetost med stranko reda in predsednikom je postala preteče nevarna, ko ga je nepričakovan dogodek spet skesanega pahnil v njeno naročje. V mislih so nam dopolnilne volitne z dne 10. marca 1850. Te volitve so bile zato, da bi novi poslanci zasedli poslanska mesta, ki so bila po 13. juniju nezasedena, ker so zaprli ali izgnali nekatare poslance. Poraz je volil samo socialnodemokratične kandidate. Največ glasov je celo dobil neki upornik iz junija 1848, de Flotte. Tako se je maščevalo s proletariatom združeno pariško malomeščanstvo za svoj poraz 13. junija 1849. Zdelo se je, da je v trenutku nevarnosti izginilo z bojišča samo zato, da bi se ob ugodnejši priložnosti spet pojavilo na njem s še številnejšimi bojnimi silami in s še drznejšim bojnim geslom. Zdelo se je, da neka okolnost še povečuje nevarnost te volilne zmage. Armada je v Parizu glasovala za junijskega upornika proti La Hittu, Bonapartovemu ministru, v departmajih pa večidel za montanjarde, ki so bili tudi tu, čeprav ne tako izrazito kakor v Parizu, v prednosti nad svojimi nasprotniki.
Bonaparte se je nenadoma spet znašel pred revolucijo. Kakor 29. januarja 1849, kakor 13. junija 1849, tako se je tudi 10. marca 1850 skril za stranko reda. Uklonil se je, malodušno prosil odpuščanja, se ponudil, da bo na ukaz parlamentarne večine imenoval kakršnokoli ministrstvo, in moledoval celo orleanistične in legitimistične strankarske voditelje Thiersa, Berryera, Broglia, Moleja, skratka, tako imenovane grajske gospode [34], naj lastnoročno primejo za državno krmilo. Stranka reda ni znala izkoristiti tega nepovratnega trenutka. Namesto da bi se bila drzno polastila oblasti, ki jo je Bonaparte ponujal, ga ni niti prisilila, da bi obnovil ministrstvo, ki ga je 1. novembra razpustil; zadovoljila se je s tem, da ga je ponižala z odpuščanjem in da je v d'Hautpoulovo ministrstvo vrinila gospoda Barocha. Ta Baroche je kot javni tožilec besnel prvič proti revolucionarjem z dne 15. maja, drugič proti demokratom z dne 13. junija pred vrhovnim sodiščem v Bourgesu, obakrat zaradi atentata na narodno skupščino. Nobeden izmed Bonapartovih ministrov ni pozneje toliko pripomogel k ponižanju narodne skupščine kakor Baroche in po 2. decembru 1851 ga spet srečamo kot dobro preskrbljenega in drago plačanega podpredsednika senata. Revolucionarjem je pljuval v juho, da bi jo lahko Bonaparte pojedel.
Socialnodemokratična stranka je s svoje strani, kakor se je zdelo, željno iskala pretvez, da bi svojo lastno zmago spravila v nevarnost in ji odkrhnila ostrino. Vidal, eden izmed novo izvoljeih pariških predstavnikov, je bil hkrati izvoljen tudi v Strassbourgu. Pregovorili so ga, da je odklonil izvolitev v Parizu in sprejel strassburški mandat. Namesto da bi bila torej dala demokratična stranka svoji zmagi na volišču definitivni značaj in s tem prisilila stranko reda, da bi ji zmago v parlamentu takoj izpodbijala, namesto da bi bila tako nasprotnika prisilila k boju v hipu, ko je bilo ljudstvo polno zanosa in armada ugodno razpoložena, je v marcu in aprilu utrujala Pariz z novo volilno agitacijo in dopustila, da so se razdražene ljudske strasti v tej ponovni provizorični volilni igri izčrpale, da se je revolucijonarna odločnost zasitila z ustavnimi uspehi in razblinila v majhnih spletkah, votlih deklamacijah in navideznih gibanjih, da se je buržoazija zbrala, izvedla svoje ukrepe in da je slednjič pomen marčnih volitev dobil v naknadnih aprilskih volitvah, v izvolitvi Eugéna Sueja, svoj sentimentalno vodeni komentar. Skratka, socialnodemokratična stranka je poslala 10. marca po prvi april.
Parlamentarna večina je spoznala šibkost svojega nasprotnika. Njenih sedemnajst grajskih gospodov - kajti Bonaparte ji je prepustil vodstvo pri napadu in odgovornost zanj - je izdelalo nov volilni zakon, predložitev tega zakona pa so zaupali gospodu Faucheru, ki si je bil to čast izprosil. 8. maja je predlagal zakon, s katerim je bila splošna volilna pravica odpravljena, ki je določal kot pogoj za volivce triletno bivanje v volilnem kraju in slednjič to, da je bil pri delavcih dokaz o tem bivanju odvisen od delodajalčevega potrdila.
Kakor so demakrati med ustavnim volilnim bojem revolucionarno kipeli in besneli, tako so zdaj, ko je bilo treba z orožjem v rokah dokazati resnost volilnih zmag, ustavno pridigali red, majestetični mir (calme majestueux), zakonito zadržanje, tj. slepo pokoravanje volji kantrarevolucije, ki se je šopirila kot zakon. Med debato je montanja osramotila stranko reda s tem, da je njeni revolucionarni strastnosti paostavila nasproti brezstrastno zadržanje paštenjaka, ki brani zakonitost, in s tem, da jo je postavila na tla s strašnim očitkom, da ravna revolucianarno. Celo novo izvoljeni poslanci so se trudili, da bi z dostojnim in treznim nastopom dakazali, kakšna zmota je bila, da so jih razkričali za anarhiste in razlagali njihovo izvolitev kot zmago revolucije. 31. maja je bil novi volilni zakon sprejet. Montanja se je zadovolila s tem, da je predsedniku vtihotapila v žep svoj protest. Volilnemu zakonu je sledil nov zakan o tisku, ki je popolnoma odpravil revolucianarni dnevni tisk. Ta je zaslužil svojo usodo. Po tem vesoljnem potopu sta preostali kot skrajni prednji straži revolucije dve buržoazni glasili, "National" in "La Presse".
Videli smo, kako so demokratični voditelji v marcu in aprilu storili vse, da bi zapletli pariško Ijudstvo v navidezen boj, kakor so po 5. maju storili vse, da bi ga odvrnili od resničnega boja. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je bilo leto 1850 eno izmed najsijajnejših let industrijskega in trgovinskega razcveta, da je bil torej pariški proletariat popolnama zaposlen. Toda volilni zakon z dne 31. maja 1850 ga je popolnoma odrinil od politične oblasti. Spodmaknil mu je izpod nog celo teren za boj sam. Pahnil je delavce nazaj v položaj parijev v kakršnem so bili pred februarsko revolucijo. Ker so se ob takem dogodku dali voditi demokratom in ker so zaradi trenutnega ugodja mogli pozabiti na revolucionarni interes svojega razreda, so se odrekli časti biti osvajalna sila, vdali so se v svojo usodo in dokazali, da jih je junijski poraz leta 1848 za leta in leta onesposobil za boj in da se bo moral zgodovinski proces razvijati za zdaj spet mimo njih. Kar se tiče malomeščanske demokracije, ki je 13. junija kričala: "Toda če se bo kdo dotaknil splošne volilne pravice, tedaj pa!" - se je zdaj tolažila s tem, da kontrarevolucionarni udarec, ki jo je zadel, ni nikak udarec in da zakon z dne 31. maja ni nikak zakon. 2. [nedeljo meseca] maja 1852 pride sleherni Francoz na volišče z volilnim listkom v eni roki in z mečem v drugi. S to prerokbo se je zadovoljila. Armado pa so kakor za volitve 29. maja 1849 tudi za marčne in aprilske volitve 1850 kaznovali njeni predstojniki. Toda to pot si je odločno rekla: "Tretjič nas revolucija ne bo ukanila!"
Zakon z dne 31. maja 1850 je bil coup d'etat [državni udar] buržoazije. Vse njene dosedanje zmage nad revolucijo so bile le začasne. Brž ko bi sedanja skupščina odšla z odra, bi takoj postale dvomljive. Odvisne so bile od naključja novih splošnih volitev, zgodovina volitev od leta 1848 dalje pa je neizpodbitno dokazala, da je enako, kakor se je razvijalo dejansko gospostvo buržoazije, pojemalo njeno moralno gospostvo nad ljudskimi množicami. Splošna volilna pravica se je 10. marca izrekla direktno proti gospostvu buržoazije in buržoazija je odgovorila tako, da je odpravila splošno volilno pravico. Zakon z dne 31. maja je bil torej ena izmed nujnosti razrednega boja. Po drugi strani je zahtevala ustava, da mora prednik rerpublike dobiti najmanj dva milijona glasov, da bi bile volitve veljavne. Če tega minimuma ne bi dobil nobeden izmed predsedniških kandidatov, tedaj naj bi izvolila narodna skupščina za predsednika enaga izmed treh kandidatov, ki bi dobili največ glasov. Takrat, ko je konstituanta sprejela ta zakon, je bilo v volilnih imenikih vpisanih deset milijonov volivcev. Torej je v smislu tega zakona zadostovala petina volilnih upravičencev, da bi bile predsedniške volitve veljavne. Zakon z dne 31. maja je črtal iz volilnih imenikov najmanj tri milijone volivcev, skrčil je število volilnih upravičencev na sedem milijonov, pa pri vsem tem ohranil zakonsko določbo, da je za izvolitev predsednika potreben minimum dveh milijonov glasov. Povišal je torej zakonski minimum od petine na skoraj tretjino volilnih glasov, tj., storil je vse, da bi izvolitev predsednika pretihotapil iz rok ljudstva v roke narodne skupščine. Tako se je zdelo, da je stranka reda z volilnim zakonom z dne 31. maja dvakratno utrdila svoje gospostvo, ko je prepustila izvolitev narodne skupščine in izvolitev predsednika republike konservativnemu delu družbe.
[32] "Des idees napoléoniennes" je bil tudi naslov knjige, ki jo je leta 1839 izdal Ludvik Bonaparte.
[33] O obnovitvi davka na vino govori Marx tudi v delu "Razredni boji v Franciji 1848-1850" Predvideni zakon o šolstvu je pooblastil prefekte, da so lahko sami na svojo pest odstranili iz službe vsakega učitelja, ki bi bil postal zaradi svojega prepričanja ali načina poučevanja nevreden te službe.
[34] Komisija zakonodajne skupščine, sestavljena iz 17 orleanistov in legitimistov, ki naj bi sestavila predlog novega volilnega zakona. Vzdevek grajski gospodje (po Hugojevi drami) se je njenih članov prijel zaradi njihovih želja po oblasti in zaradi njihovih nazadnjaških teženj.