Karl Marx
Beda filozofije
Prvo poglavje: Neko znanstven odkritje
"Zmožnost, ki jo imajo vsi produkti, bodi industrijski, bodi naravni, da rabijo za vzdrževanje človeka, se posebej imenuje uporabna vrednost; njihova zmožnost da se dajejo drug za drugega, pa menjalna vrednost... Kako uporabna vrednost postane menjalna vrednost? ... Porajanje ideje" (menjalne) "vrednosti ekonomi niso dovolj skrbno označili: zato se moramo ustaviti pri tem. Ker je namreč med predmeti, ki jih potrebujem, zelo mnoge v naravi dobiti le v omejenih količinah ali jih celo sploh ni, sem prisiljen pomagati produkciji tega, kar mi manjka; ker pa se ne morem sam lotevati toliko stvari, bom predlagal drugim ljudem, svojim sodelavcem v različnih opravilih, naj mi prepuste del svojih izdelkov v zameno za moje."
(Proudhon, I. zv., 2. pogl. [str. 33-34].)
Gospod Proudhom se loteva naloge razložiti nami predvsem dvojno naravo vrednosti, "razlikovanje v vrednosti", gibanje, ki iz uporabne vrednosti naredi menjalno vrednost. Tudi mi se moramo z g. Proudhonom ustaviti pri tem aktu transsubstanciacije. Takole se po našem piscu ta akt dogodi.
Zelo mnogih produktov ni najti v naravi, najti jih je kot rezultat industrije. Brž ko potrebe presežejo bo, kar producira narava sama od sebe, je človek prisiljen zateči se k industrijski produkciji. Kaj pa je ta industrija po mnenju g. Proudhona? Odkod izvira? En sam človek, ki čuti potrebo po zelo mnogih rečeh, "se ne more lotevati toliko stvari". Tolikanj potreb, ki jih je treba zadovojiti, predpostavlja tolikanj stvari, ki jih je treba izdelati - ni produktov brez produkcije; - tolikanj stvari, ki jih je treba izdelati, pa ne predpostavlja več le roke enega samega človeka, ki jih pomaga izdelovati. Od trenutka pa, ko predpostavljate več kot eno roko, ki pomaga produkciji, ste že predpostavili célo produkcijo, ki temelji na delitvi dela. Taka potreba, kakor jo predpostavlja g. Proudhon, sama predpostavlja vso delitev dela. V tem ko predpostavite delitev dela, priznate menjavo in potemtakem menjalno vrednost. Prav tako bi bili lahko že od začetka kar predpostavljali menjalno vrednost.
Toda g. Proudhon se je rajši vrtel v krogu. Sledimo mu po vseh ovinkih, da bi ga vedno vračali na njegovo izhodišče.
Da bi zapustil stanje, ko producira vsakdo kot samotar, in prišel do menjave, "se obrnem", pravi g. Proudhon, "na svoje sodelavce v različih opravilih". Imam torej sodelavce, in vsi ti se ukvarjajo z različnimi opravili, ne da bi zato jaz in vsi drugi - ves čas po predpostavki g. Proudhona - zapustili samotarski in le malo socialni položaj Robinsonov. Sodelavci in različna opravila, pa delitev dela in menjava, ki jo le-ta vključuje, vse to je že kar tu.
Povzemimo: imam potrebe, ki temelje na delitvi dela in na menjavi. Ko predpostavlja te potrebe, je bil g. Proudhon že predpostavil menjavo, menjalno vrednost, kateri ravno namerava "označiti" porajane skrbneje kot drugi ekonomi".
G. Proudhon bi bil ravno tako lahko preobrnil zaporedje reči, ne da bi zato preobrnil pravilnost svojih sklepov. Da bi pojasnili menjalno vrednost, je potrebna menjava, da bi pojasnili menjavo, je potrebna delitev dela, da bi pojasnili delitev dela, so potrebne potrebe, ki zahtevajo delitev dela. Da bi pojasnili te potrebe, jih je treba "predpostaviti", to pa se ne pravi zanikati jih, v nasprotju s prvim aksiomom v prologu g. Proudhona: "Predpostaviti Boga se pravi zanikati ga" (Prolag, str. 1).
Kako ravna zdaj g. Proudhon, za katerega je delitev dela predpostavljena kot znana, da bi pojasnil menjalno vrednost, ki je zanj vedno neznanka?
"Nekdo" se pravi "predlagati drugim ljudem, svojim sodelavcem pri različnih pravilih", naj vzpostavijo menjavo in nekako razločujejo med običajno vrednostjo in zamenjalno vrednostjo. V tem ko so sodelavci sprejeli to predloženo razločevanje, so g. Prudhonu prepustili edinole "skrb", da sprejme na znanje to dejstvo, da zaznamuje, "označi" v svoji razpravi o politični ekonomiji "porajanje ideje vrednosti". Toda še vedna nam dolguje pojasnilo o "porajanju" tega predloga, dolžan nam je končno povedati, kako da je ta edini človek, ta Robinzon, kar naenkrat imel idejo, da bi "svojim sodelavcem" dal predlog znane vrste, in kakor da so njegovi sodelavci to sprejeli brez kakršnegakoli ugovora.
G. Proudhon se ne spušča v te genealoške posameznosti. Dejstvu menjave daje preprosto nekakšen zgodovinski pečat, s tem da ga predstavlja v obliki predloga, ki ga je dal nekdo tretji z namenom, da bi uvedel menjavo.
Tu imamo vzorec "zgodovinske in opisne metode" g. Proudhona, ki kaže tako vzvišen prezir do "zgodovinske in opisne metode" Adama Smitha in Ricarda.
Menjava ima svojo lastno zgodovino. Gre skozi več faz.
Bil je čas, kot v srednjem veku, ko so menjavali le preobilje produkcije nad potrošnjo.
Nadalje je bil čas, ko ni prehajal v trgovino le presežek, marveč vsi produkti, celotno industrijsko bivanje, in ko je bila vsa produkcija odvisna od menjave. Kako razložiti to drugo fazo menjave - prodajno vrednost na drugo potenco?
G. Proudhon ima takoj pripravljen odgovor: Vzemimo, da je neki človek "drugim ljudem, svojim sodelavcem pri različnih opravilih, predlagal", naj dvignejo prodajno vrednost na njeno drugo patenco.
In končno je prišel čas, ko je vse, kar so ljudje imeli dotlej za neodtujljivo, postalo predmet menjave, barantanja, in se je moglo odtujevati. To je čas, ko so celo stvari, ki so jih dotlej sporočali [communiquées], toda nikoli menjavali; dajali, pa nikoli prodajali; pridobivali, pa nikoli kupovali: krepost, ljubezen, prepričanje, vednost, vest itd., ko je, skratka, vse prešlo v trgovino. To je čas vsesplošne korupcije, vesoljne kupljivosti ali, da govorim z besedami politične ekonomije, čas, ko se vsaka stvar, moralna ali fizična, v tem ko je postala prodajna vrednota, prinaša na trg, da bi jo ocenili po njeni najbolj pravi vrednosti.
Kako pojasniti sadaj to novo in zadnjo fazo menjave, prodajna vrednost na tretjo potenco?
G. Proudhon bi imel tukaj pripravljen odgovor: Vzemite, da je neka oseba "drugim osebam, svojim sodelavcem pri različnih opravilih, predlagala", naj napravijo iz vrline, ljubezni itd. prodajno vrednost, naj menjalno vrednost dvignejo na njeno tretjo in zadnjo potenco.
Vidimo, da je "zgodovinska in opisna metoda" g. Proudhona dobra za vse, odgovarja na vse, pojasnjuje vse. Če gre za to, da se zgodovinsko pojasni "porajanje neke ekonomske ideje", predpostavi nekoga, ki drugim ljudem, svojim sodelavcem pri različnih opravilih, predlaga, naj ta akt porajanja izvrše, in vse je povedano.
Odslej sprejemamo "rojstvo" menjalne vrednosti kot izvršeno dejanje; zdaj nam preostane le še to, da razložimo odnos menjalne vrednoti do uporabne vrednosti. Čujma g. Proudhona:
"Ekonomi so zelo dobro poudarili dvojni značaj vrednosti, niso pa z enako jasnostjo izrazili nečesa drugega, in sicer njene protislovne narave - tu se začenja naša kritika ... Malo pomeni kazati pri uporabni in menjalni vrednosti na tisti presenetljivi kontrast v katerem so ekonomi navajeni videti le nekaj zelo preprostega; treba je pokazati, da skriva ta domnevna preprostost globok misterij, v katerega smo dolžni prodreti ... Da se izrazimo tehnično: uporabna in menjalna vrednost sta v obratnem sorazmerju."
[I., str. 36-38.]
Če smo prav razumeli misel g. Proudhona: hoče ugotoviti te štiri točke:
1. Uporabna in menjalna vrednost tvorita "presenetljiv kontrast", si nasprotujeta.
2. Uporabna in menjalna vrednost sta v obratnem sorazmerju, sta si protislovni.
3. Ekonomi niso videli ;in spoznali niti nasprotja niti protislovja.
4. Kritiika g. Proudhona se začenja na koncu.
Tudi mi začenjamo na koncu, in da bi razbremenili ekonome obtožb g. Proudhona, bomo dali besedo dvema ekonomoma, ki sta dokaj pomembna.
SISMONDI:
Trgovina je reducirala vse stvari na nasprotje med uporabno in menjalno vrednostjo."
("Études [Študije], II. zv. str. 162 bruseljske izdaje.)
LAUDERDALE:
"V splošnem se manjša narodno bogastvo" (uporabna vrednost) "sorazmerno z večanjem posameznih premoženj zavoljo rastoče prodajne vrednosti; in v isti meri, kot le-ta upadajo zavoljo manjšanja prodajne vrednosti, se ono prvo navadno veča."
(Recherches sur la nature et l'origine de la richesse publique, traduit par Lagentie de Lavaisse, Paris 1808 [str. 33].)
Sismondi je utemeljil svoj glavni nauk, po katerem pojema dohodek sorazmerno z večanjem produkcije, na nasprotju med uporabno in menjalno vrednostjo.
Lauderdale je utemeljil svoj sistem na obratnem sarazmerju obeh vrst vrednosti in je bil njegov nauk v Ricardovem času tako popularen, da je smel govoriti Ricardo o njem kot o splošno znani stvari.
"Vnašanje zmede v pojmovanje menjalne vrednosti in bogastva" (uporabne vrednosti) "je pripeljalo do trditve, da je mogoče povečati bogastvo z zmanjšanjem množine predmetov, ki so za življenje potrebni, koristni ali prijetni."
(Ricardo, "Principes d'economie politique", traduits par Constancio, annotés par J. B. Say, Paris 1835, II. zv., pogl. "O vrednosti in bogastvu [str. 65].)
Vidimo, da so ekanomi pred g. Proudhonom "pokazali" na glaboki misterij nasprotja in protislovja. Poglejmo sedaj, kako g. Proudhon sam za ekonomi pojasnjuje ta misterij.
Menjalna vrednost produkta pojema v istn meri, kot narašča ponudba, če ostaja povpraševanje enako; z drugimi besedami: večje kot je obilje produkta glede na povpraševanje, nižja je njegova menjalna vrednost ali cena. Obratno: bolj ko je šibka ponudba glede na povpraševanje, bolj se dvigne menjalna vrednost ali cena ponujenega produkta; z drugimi besedami: večja kot je glede na povpraševanje redkost ponujenih produktov, dražja so. Menjalna vrednost produkta je odvisna od njegovega obilja ali njegove redkosti, toda vedno v odnosu do povpraševanja. Zamislite si več kot redek produkt, najsi bo tudi edini svoje vrste: ta edini produkt bo tu več kot v izobilju, bo odveč, če po njem ne povprašujejo. Nasprotno pa si zamislite produkt, razmnožen več milijonkrat: še vedno bo redek, če ne zadošča povpraševanju, to se pravi, če je po njem povpraševanje preveliko.
To so, bi rekli, malone pogrošne resnice, in vendar smo jih morali tu znova navesti, da ba naredili misterije g. Proudhona razumljive.
"Tako da bi, če bi sledili načelu do njegovih zadnjih konsekvenc, morali priti do sklepa, najbolj logičnega na svetu, da bi morale stvari, katerih raba je nujna, množina pa neomejena, biti zastonj, stvari pa, katerih koristnost je nična in redkost izredna, bi morale imeti nedosegljivo ceno. Da bi bila zadrega popolna, praksa sploh ne dopušča teh dveh skrajnosti: na eni strani ne more noben človekov produkt narasti do neskončnosti, na drugi strani pa je treba, da so tudi najredkejše stvari do neke mere koristne, sicer ne bi bile dovzetne za nobeno vrednost. Uporabna vrednost in menjalna vrednost sta torej med seboj neizbežno povezani, čeprav po svoji naravi nenehoma težita k temu, da bi druga drugo izključili."
[I. zv., str. 39.]
Kaj daje popolnost zadregi g. Proudhona? To, da je čisto preprosto pozabil na povpraševanje in da je stvar v izobilju ali redka, pač po tem, kako se po njej povprašuje. Potem ko je pustil povpraševanje ob strani, izenačuje menjalno vrednost z redkostjo in uporabno vrednost z izobiljem. Zares, če pravi, da imajo stvari, "katerih koristnost je nična in katerih redkost je izredna, nedosegljivo ceno", pravi kratko in malo, da je menjalna vrednost zgolj redkost. "Skrajna redkost in nična koristnost", to je čista redkost. "Nedosegljiva cena", to je maksimum menjalne vrednosti, to je čista menjalna vrednost. Oba ta izraza on izenačuje. Menjalna vrednost in redkost sta torej enakovredna izraza. Ko prihaja do teh baje "skrajnih sklepov", je g. Proudhon zares prignal do skrajnosti, ne stvari, pač pa besede, ki jih ižražajo, in s tem uganja bolj retoriko kot logiko. Tam, kjer misli, da je našel nove konsekvence, najde spet le svoje prvotne hipoteze v vsej njihovi goloti. Z enim postopkom mu uspe poistovetiti uporabno vrednost s čitstim izobiljem.
Ko je izenačil menjalno vrednost z redkostjo in uporabno vrednost z izobiljem, je g. Proudhon ves začuden, da ne najde niti uporabne vrednosti v redkosti in menjalni vrednosti niti menjalne vrednosti v izobilju in uporabni vrednosti; in ker, dalje, uvidi, da praksa teh dveh skrajnosti ne dopušča, mu ne preostane nič drugega, kot da verjame v misterij. Pozna ceno, ki je nedosegljiva prav zato, ker zanjno ni kupcev, teh pa ne bo nikoli našel, dokler odmišlja povpraševanje.
Na drugi strani se zdi, da nastaja izobilje g. Proudhona samo od sebe. Povsem pozablja, da so to ljudje, ki ga producirajo, in da je v njihovem interesu, da povpraševanja nikoli ne izgube izpred oči. Če ne, kako bi g. Proudhon mogel trditi, da bi morale biti zelo koristne stvari zelo poceni ali da ne bi smele celo nič stati? Nasprotno, moral bi priti celo do sklepa, da bi morali omejiti izobilje, produkcijo zelo koristnih stvari, če bi hoteli dvigniti njihovo ceno, njihovo menjalno vrednost.
Ko so nekdaj francoski vinogradniki zahtevali zakon, ki naj bi prepovedal zasajanje novih vinogradov, ali ko so Holandci sežigali azijske dišave in iztrebljali klinčevce na Molukih, so preprosto hoteli zmanjšati izobilje, da bi dvignili menjalno vrednost. Ves srednji vek je ravnal po istem načelu, ko je z zakonom omejeval število pomočnikov, ki jih je smel zaposlovati en mojster, in število orodja, ki ga je smel uporabljati.
(Prim. Anderson, "Zgodovina trgovine".)
Ko je predstavil izobilje kot uporabno vrednost in redkost kot menjalno vrednost - nič ni lažjega kot dokazati, da sta si izobilje in redkost obratno sorazmerna - izenači g. Proudhon uporabno vrednost s ponudbo in menjalno vrednost s povpraševanjem. Da bi storil antitezo še očitnejšo, podtakne neki drug izraz in postavlja na mesto menjalne vrednosti "mnenjsko vrednost" [valeur d'opinion]. Tako je torej zašel spor na neko drugo področje in imamo na ena strani koristnost (uporabna vrednost, ponudbo), na drugi pa mnenje (menjalno vrednost, povprašvanje).
Kdo bo spravil med seboj ti dve nasprotujoči si sili? Kaj storiti, da ju spravimo v sklad? Je vsaj mogoče vzpostaviti med njima točko za primerjavo?
"Gotovo", vzklika g. Proudhon, "je takšna točka: svobodna volja. Cena, ki nastaja iz tega boja med ponudbo in povpraševanjem, med koristnostjo in mnenjem, ne more biti izraz večne pravičnosti."
G. Proudhon razvija to antitezo dalje:
"Kot svoboden kupec sam razsojam o svoji potrebi, razsojam o primernosti predmeta, razsojam o ceni, ki jo hočem zanj plačati. Na drugi strani si ti kot svoboden producent gospodar izdelovalnih sredstev in torej lahko svoje stroške zmanjšaš."
[I. zv., str. 41.]
In ker je povpraševanje ali menjalna vrednost istovetna z mnenjem, navaja to g. Proudhona k temu, da pravi:
"Dokazano je da ustvarja nasprotje med uporabno in menjalno vrednostjo človekova svobodna volja. Kako razrešiti to nasprotje, dokler je tu svobodna volja? In kako žrtvovati svobodno voljo, ne da bi žrtvovali človeka?"
[I. zv., str. 41.]
Tu torej ni mogoče priti do rezultata. Opraviti izmamo z bojem med dvema, da tako rečemo, nesoizmerljivima silama, med koristnostjo in mnenjem, med svobodnim kupcem in svobodnim producentom.
Poglejmo si stvari nekoliko od bliže.
Ponudba ne predstavlja izključno koristnosti, povpraševanje ne predstavlja izključno mnenja. Mar tisti, ki povprašuje, ne ponuja tudi sam pač nekega produkta ali znamenja, ki zastopa vse produkte, denarja, in ali s tem, ko ponuja, ne predstavlja, po mnenju g. Proudhona, koristnosti ali uporabne vrednosti?
Na drugi strani, kaj ponudnik ne povprašuje hkrati po pač nekem produktu ali znamenju, ki predstavlja vse produkte, po denarju? In ali ne postane s tem predstavnik mnenja, mnenjke vrednosti ali menjalne vrednosti?
Povpraševanje je hkrati ponudba, ponudba hkrati povpraševanje. Antiteza, s katero g. Proudhon enostavno istoveti ponudbo s koristnostjo in povpraševanje z mnenjem, sloni potemtakem zgolj na plehki abstrakciji.
Kar imenuje g. Proudhon uporabno vrednost, imenujejo drugi ekonomi z enako pravico mnenjska vrednost. Navedli bomo samo Storcha. ("Cours d'econamie politique", Paris 1823, str. 48 .in 49.)
Stvari, po katerih čutimo patrebo, imenuje Storch potrebščine, vrednote pa imenuje stvari, katerim pripisujemo vrednost. Večina stvari ima vrednost le, ker zadovoljujejo potrebe, ki jih ustvarja mnenje. Mnenje o naših potrebah se lahko spreminja in z njim tudi koristnost stvari, ki izraža le odnos teh stvari do naših potreb. Celo naravne potrebe se nenehno spremrinjajo. In res, kakšno razliko najdemo npr. med predmeti, ki rabijo pri raznih narodih za osnovno hrano!
Boj ne nastopa med koristnostjo in mnemjem; boj nastopa med prodajno vrednostjo, ki jo zahteva ponudnik, in prodajno vrednostjo, ki jo ponuja povpraševalec. Menjalna vrednost produkta je vedno rezultanta teh cenitev, ki si oporekata.
Navsezadnje postavljata ponudba in povpraševanje produkcijo in potrošnjo drugo proti drugi, toda produkcijo in potrošnjo, temelječi na individualnih menjavah.
Produkt, ki ga ponujajo, ni sam na sebi nakaj koristnega. Šele potrošnik določa njegovo koristnost. In celo če mu priznamo lastnost, da je koristen, ni izključno koristen. Med produkcijo je bil zamenjan za vse proizvodne stroške, surovine, delavske mezde itd., same stvari, ki so prodajne vrednote. Torej predstavlja produkt v očeh producenta vsoto prodajne vrednosti. Kar nudi, ni le koristen predmet, ampak je tudi in predvsem menjalna vrednost.
Kar zadeva povpraševanje, je učinkovita le toliko, koliko razpolaga z menjalnimi sredstvi. Ta sredstva sama so produkti, menjalne vrednote.
V ponudbi in povpraševanju najdemo torej na eni strani produkt, ki je stal nekaj menjalnih vrednosti, in potrebo prodati; na drugi strani pa sredstva, ki so stala nekaj menjalnih vrednosti, in željo kupiti.
G. Proudhon postavlja proti svobodnemu kupcu - svobodnega producenta. Obema pripisuje čiste metafiizične lastnosti. Zato tudi lahko pravi:
"Dokazano je, da ustvarja nasprotje med uporabno in menjalno vrednostjo človekova svobodna volja."
[I. zv., str. 41.]
Dokler producira producent v družbi, ki sloni na delitvi dela in menjavi med posamezniki - in to ravno je hipoteza g. Proudhona - je prisiljen prodajati. G. Proudhon naredi producenta za gospodarja produkcijskih sredstev; priznal pa nam bo, da tu produkcijska sredstva niso odvisna od svobodne volje. Še več: ta produkcijska sredstva so v velikem delu produkti, ki jih nabavlja iz tujine, v moderni produkciji pa niti ni svoboden, da bi proizvajal v količini, ki bi jo hotel. Vsakokratno razvojno stanje produktivnih sil ga obvezuje, da producira v tem in tem merilu.
Potrošnik ni svobodnejši od producenta. Njegovo mnenje je odvisno od njegovih sredstev in njegovih potreb. Oboje je odvisno od njegovega družbenega položaja, ki ga spet določa splošna družbena organizacija. Res delavec, ki kupuje krompir, in vzdrževana priležnica, ki kupuje čipke, sledita oba le svojemu zadevnemu mnenju; toda različnost njunih mnenj razlagamo z različnim položajem, ki ga imata v svetu in ki je sam spet produkt družbene organizacije.
Ali temelji sistem potreb v svoji celoti na mnenju ali na celotni orgarnizaciji produkcije? V večini primerov se porajajo potrebe neposredno iz produkcije ali iz stanja stvari, ki sloni na produkciji. Svetovna trgovina se suče skoraj povsem okoli potreb - toda ne potreb individualne potrošnje, temveč produkcijskih. Da izberemo drug primer: Ali ne predpostavlja potreba po notarjih danega civilnega prava, ki ni nič drugega kot izraz nekega določenega razvoja lastnine, to je produkcije?
G. Proudhonu ni dovolj, da je iz razmerja ponudbe in povpraševanja izločil prvine, o katerih smo govorili. Abstrakcijo žene do skrajnih meja, ko zvari vse producente v enega samega producenta, in vse potrošnike v enega samega potrošnika ter vzpostavlja boj med tema dvema himeričnima osebama. V dejanskem svetu pa se razpletajo stvari drugače. Tako konkurenca med ponudniki kot konkurenca med povpraševalci tvorita nujno prvino boja med kupci in prodajalci, iz katerega rezultira prodajna vrednost.
Potem ko je g. Proudhon izključil produkcijske stroške in konkurenco, lahko izvede formulo o ponudbi in povpraševanju po mili volji do nesmisla.
"Ponudba in povpraševanje," pravi, "sta le dve ceremonialni obliki, ki rabita za to, da postavita uporabno in menjalno vrednost drugo ob drugo in pripeljeta do njune poravnave. To sta električna pola, ki pripeljeta, če ju zvežemo, do pojava privlačnosti, ki ji pravimo menjava."
[I. zv., str. 49.]
Prav tako bi lahko rekli, da je menjava le "ceremonialna oblika", ki rabi za to, da pripelje potrošnika do potrošnega predmeta. Prav tako bi lahko rekli, da so vsi ekonomski odnosi le "ceremonialne oblike", ki rabijo za posredovanje neposredne potrošnje. Ponudba in povpraševanje sta odnosa neke dane produkcije, ne bolj ne manj kot individualne menjave.
V čem je torej vsa dialektika g. Proudhona? V tem, da postavlja za uporabno
in menjalno vrednost, za ponudbo in povpraševanje abstraktne in protislovne
pojme, kot redkost in izobilje, koristnost in mnenje, enega producenta in enega
potrašnika,
ki sta oba viteza svobodne volje.
In kaj je s tem nameraval?
Pridržati si možnost, da kasneje uvede enega od izločenih elementov, produkcijske stroške, kot sintezo uporabne in menjalne vrednosti. ln tako torej tvarijo produkcijski stroški v njegovih očeh sintetično ali konstituirano vrednost.
Naprej: Poglavje 1 - Konstituirana ali sintetična vrednost